Vrhovni predstojnik salezijancev, Ángel Fernández Artime, razčlenjuje salezijanski odgovor na pandemijo in njene posledice ter čestita mladim in njihovemu naporu, ne da bi pozabil na napore tolikih sobratov in na izzive, ki nas še čakajo.
»Žal ni bilo preventivnih dejavnosti. Toda kdo bi pomislil na tragedijo takšnih razsežnosti?« nadaljuje vrhovni predstojnik. »Ne smemo pozabiti, da je bila bolezen, s katero so se soočili vsi narodi, nepoznana. Le počasi spoznavamo, kako se zaščititi pred njo. A vsa ta prizadevanja niso bila vedno uspešna. Dovolj je omeniti drugi val, ki je udaril veliko močneje v skoraj vseh državah. Zdravstvena politika bo morala preučiti svoje varnostne protokole in iz te lekcije potegniti znanje za prihodnost.«
Salezijanci so navzoči v več kot 130 državah sveta. Kako nadaljujete poslanstvo v tem času?
Težki meseci so za nami in v 134 državah, kjer smo navzoči, smo skušali odgovoriti glede na posebne krajevne razmere. Najprej smo skušali udejanjiti salezijanski moto »pošteni državljani«, kar je bilo tudi življenjsko vodilo, ki ga je don Bosko sprejel v vzgojo mladih. Z drugimi besedami, na veliko načinov smo vabili mlade k odgovornosti, da bi kot odgovorni državljani upoštevali navodila oblasti in zdravstvenih ustanov v vseh državah.
V tem smislu smo predvsem mladim v naših salezijanskih ustanovah zagotavljali potrebne pedagoške in didaktične usmeritve. Ko mladi razumejo, so večkrat bolj pozorni od nas, odraslih.
Vas ni bilo strah, da ste ostali med ljudmi?
Nismo se zaprli v naše ustanove, temveč smo s pomočjo mladih prostovoljcev in skupin ustanovili enote za pomoč in delitev. Lahko rečem, da se je to dogajalo po vsem »salezijanskem svetu«.
Takoj smo spodbudili svetovno salezijansko pobudo za pomoč najbolj prizadetim: uspeli smo pomagati v več kot 63 državah s finančno pomočjo tolikih dobrih in radodarnih ljudi, ki so nam vsakodnevno stali ob strani, ne da bi se tega včasih sploh zavedali.
Na žalost pandemija ni zahtevala samo žrtev, temveč je obubožala vse, ki niso imeli rednega prihodka. Z osnovnimi življenjskimi potrebščinami in drugimi sredstvi smo pomagali družinam naših gojencev v salezijanskih ustanovah. Sodelovali smo z lokalnimi odbori Karitas in ustanovami Združenih narodov po vsem svetu.
Prav tako naj izpostavim junaštvo mnogih mladih, ki so v velikih mestih razdeljevali pomoč brezdomcem na ulicah in najrevnejšim družinam.
Koliko salezijancev je umrlo zaradi okužb?
Na žalost smo izgubili vsaj 80 sobratov. Na začetku se je zdelo, da bo pandemija prizadela le starejše, a kmalu je postalo jasno, da lahko covid-19 prizadene vsakogar. Žal s preštevanjem umrlih še nismo končali.
To je žalosten vidik pandemije: veliko umrlih v tolikih družinah, toliko otrok, ki se niso mogli dostojanstveno posloviti od staršev, mnogo bratov in sester v redovnih skupnostih in mnogo škofijskih duhovnikov. Žal je to dejstvo. Skušamo živeti dalje v veri in upanju.
Kako ste prilagodili poučevanje v šolah?
Če smo iskreni, je bilo veliko naših šol, zlasti srednjih, že pripravljenih za poučevanje na daljavo, zato je bil prehod nekoliko blažji. Težava je nastala pri najrevnejših otrocih, otrocih brez družin in brez tehničnih sredstev. Tudi tu smo priskočili na pomoč z doniranjem prenosnih računalnikov in odpiranjem možnosti za videopovezave. Vse to smo omogočili s pomočjo družin, ki plačujejo prispevke za svoje otroke.
Na žalost enakovredno šolstvo ne more temeljiti le na družinah in upravljalcih.
Salezijanci vodimo okoli šest tisoč šol na vseh stopnjah, ki opravljajo ogromno vzgojno-izobraževalno poslanstvo. Zato ni jasno, zakaj v Italiji in nekaterih drugih deželah vlade ne prepoznajo gospodarske in finančne koristi tega poslanstva. V drugih državah je to poslanstvo del javnih služb, čeprav ga opravljajo zasebne ustanove. V nekaterih državah je to »večna« tema za pogojevanje trenutnih ideologij.
Riccardo Benotti; vir: SIR; povzeto po ANS