Malta, dežela, ki jo je blagoslovil apostol Pavel, je otok v osrčju Sredozemskega morja, med Evropo in Severno Afriko. Skozi stoletja je sprejel vpliv številnih kultur, kar je obogatilo njegov čar. Ta majhna država, ena najgosteje poseljenih na svetu, je že od leta 1903 dom don Boskovih salezijancev, ki se vneto zavzemajo za vzgojo mladih. Pogovarjali smo se z Ericom, nedavno imenovanim za voditelja salezijanskih skupnosti na Malti.
Kakšna je vaša življenjska pot?
Ime mi je Eric Cachia, rojen sem 4. avgusta 1976 na Malti. Sem najstarejši od treh otrok: imam dve mlajši sestri in dve prikupni nečakinji. Šest let sem obiskoval nižjo osnovno šolo v vaški državni šoli ħaż-Żebbuġ. V zadnjem letu je bilo treba narediti izpit za vpis za nadaljevanje šolanja. Sanjal sem o vstopu v malo semenišče, a sem v veselje svoje mame naredil še izpit za državno gimnazijo in za salezijansko šolo Savio College, o kateri takrat nisem vedel skoraj nič in je sprva nisem niti hotel izbrati. Izpita sem se lotil z nejevoljo, a Božji načrt je hotel, da sem bil sprejet k salezijancem.
Po sedmih letih študija sem pridobil maturo in začel noviciat v Lanuviu blizu Rima, prve redovne zaobljube sem izpovedal po rokah novoizvoljenega vrhovnega predstojnika Juana E. Vecchija pri Srcu Jezusovem v Rimu. Bil sem najmlajši v skupini: imel sem komaj 19 let. Nadalje sem na Malti pridobil diplomo iz filozofije in sociologije ter nato opravil dveletno vzgojno prakso kot vodja oratorija v Tas-Sliemi.
Zaradi študija teologije sem se preselil v Rim, obiskoval Papeško salezijansko univerzo (UPS) in živel v skupnosti Gerini. V diakona sem bil posvečen leta 2004 in nadaljeval s študijem v Dublinu na Irskem, kjer sem pridobil magisterij iz celostnega razvoja družinske pastorale. 21. julija 2005 sem bil skupaj z devetimi redovniki in škofijskimi duhovniki na Malti posvečen v duhovnika.
Moja prva naloga je bila skrb za oratorij v Tas-Sliemi in ekonomija salezijanske skupnosti. Po nekaj mesecih sem bil imenovan za delegata za mladinsko pastoralo v svetu delegacije Malte. To funkcijo sem opravljal eno leto, nato sem bil imenovan za ekonoma delegacije. To vlogo sem opravljal deset let in nato še šest let, ko je leta 2018 Malta postala salezijanska vizitatorija.
Vmes sem opravljal tudi druge funkcije: bil sem ravnatelj zavoda Savio College, šest let formacijski spremljevalec postnovince na Malti in štiri leta pomočnik koordinatorja Združenja katoliških šol Malte. Da bi zadovoljil pastoralne potrebe, sem pridobil magisterij iz sistemske in družinske psihoterapije in bil izvoljen za tajnika odbora Nacionalnega združenja za psihoterapijo na Malti.
Leta 2017 sem postal ravnatelj zavoda St. Patrick’s, ki vključuje šolo, internat in javno cerkev. Decembra 2023 sem bil imenovan za inšpektorja, nalogo pa sem prevzel julija 2024.
O čem ste sanjali kot otrok?
Pri sedmih letih sem postal ministrant in še danes si ne znam razložiti izkušnje, ki sem jo doživel pri prvi sveti maši kot ministrant. V srcu sem čutil prisotnost ljubezni, ki me je vabila, da postanem duhovnik. Že doma sem se »igral« duhovnika, v šoli pa sem kljub takratnim napetostim med Cerkvijo in državo pogosto debatiral o verskih temah.
Želja postati duhovnik je vključevala željo dati glas tistim, ki ga niso imeli. Užival sem v pisanju zgodb, javnem nastopanju in organizaciji dogodkov. Pri komaj 14 letih sem na primer že organiziral izlete za ministrante.
Kakšna je zgodba o vašem klicu?
Moja poklicanost se je rodila iz srečanj z različnimi duhovniki, ki so se mi zdeli vzorniki življenja. Vendar sem prav v salezijanski šoli našel novo energijo: tam sem odkril skrite talente in doživel izkušnje, zaradi katerih sem se počutil del velike družine. V tem veselem in spodbudnem kontekstu je Gospod spregovoril mojemu srcu.
V zadnjem šolskem letu sem razumel, da bo moja pot salezijanska. Po letu razločevanja in pogovorov z družino in duhovnikom sem našel mir v odločitvi: »Dajem se za mlade prihodnosti. Postal bom salezijanec, da bom prenašal naprej, kar sem prejel.«
Nenavadno anekdoto mi je povedala moja babica po očetovi strani, ko sem se pripravljal na prejem diakonskega posvečenja. Moj oče je bil eden od 18 otrok v veliki, skromni družini. Angleški salezijanec Patrick McLoughlin, znan po svojem sluhu svetosti, se je po sveti maši pri sestrah ustavil pri nas ter babici prinesel kos torte. Nekega dne ga je babica vprašala: »Kako naj povrnem tako dobroto in previdnost?« Odgovoril je: »Samo molite: kdo ve, morda bo kateri od vaših otrok postal salezijanec.« Med 51 bratranci in sestričnami sem bil prvi – in eden od dveh – ki je izbral redovni poklic in salezijance.
Kako se je odzvala vaša družina?
Družina me je vedno zelo podpirala. Starši nikoli niso vsiljevali svojih idej, ampak so vedno poskušali podpirati moje odločitve. Oče je bil zidar, mama pa gospodinja. Preprostost in družinska enotnost sta bili med najmočnejšimi vrednotami, ki sta nas odlikovali. Bile so žrtve, ki sem jih šele kot odrasel razumel kot izraze ljubezni, živete na konkreten način. Ni bilo lahko zapustiti državo in začeti svojo pot pri komaj 18 letih, a danes sta moja starša ponosna in sta na nek način tudi onadva del salezijanske družine. Že več kot 30 let pripravljajo obroke za otroke na poletnih taborih. Kdo ve, kolikokrat je moj oče, kljub temu, da je ostal nepismen, z modrostjo srca spregovoril kakšnemu mlademu človeku ali staršu. In kolikokrat je na inšpektorialni ravni razposlal brošure v podporo salezijanskemu poslanstvu!
Največje veselje in največji napor
Veliko je veselja, ki se hrani v srcu, a eno največjih je, ko srečam bivšega gojenca in mi reče: »V tebi sem našel očeta, ki ga nikoli nisem imel«. Živeti poklicanost v polnosti pomeni tudi ponuditi tisto, kar bi lahko bilo prav tako lepo, na primer ustvariti družino. To včasih pomeni, da se moraš v tišini odreči tej izbiri.
Največja stiska je videti otroke, ki trpijo zaradi vojn, nasilja in zlorab … videti jih prikrajšane za sposobnost sanjati o svetu, polnem upanja in možnosti. Enako težko je ostati verodostojen in optimističen v kontekstu divjega sekularizma, ki pogosto žre energijo in skuša pogasiti navdušenje.
Krajevne in mladinske potrebe
Malta živi v zelo posebni stvarnosti. Kulturno ostaja globoko katoliška, v vsakdanji praksi pa ni tako. V zadnjih letih so politične odločitve, usmerjene predvsem v krepitev gospodarstva, povzročile globoko krizo v družinah. Mnogi otroci odraščajo zaznamovani s pomanjkanjem referenčnih osebnosti in modelov, ki bi jih spremljali z ljubeznijo. Primanjkuje stabilnih orientacijskih točk, hkrati pa veliko mladih išče nov smisel svojega življenja.
Vera, ki je vse bolj potisnjena v zasebno sfero, lahko vendarle vzbudi zanimanje, ko ji uspe spregovoriti jezik, ki nas izziva in vabi k visokim ciljem. V teh primerih se mladi z veseljem združijo in živijo izkušnje, ki zahtevajo spremstvo. Približno 20 % prebivalstva danes ni Maltežanov. Gospodarstvo, ki je pritegnilo ljudi z vsega sveta, spreminja podobo otoka. Številni mladi nemaltežani se počutijo osamljene, drugi pa začenjajo ali nadaljujejo pot vere. To so nova obrobja in pojavljajoče se oblike revščine, ki jih zaznamujejo psiho-afektivni izzivi in težave z duševnim zdravjem. Te situacije poudarjajo nujnost obravnave izolacije, negotovosti in odnosnih pomanjkljivosti, ki so značilne za to kompleksno stvarnost.
Veliki izzivi evangelizacije
To lahko povzamemo z eno besedo: verodostojnost. Mladi danes bolj kot kdaj koli ne potrebujejo preprostih prenašalcev vsebin, temveč ljudi s pristnim srcem in ušesi, ki znajo prisluhniti utripom src v iskanju smisla svojega življenja. Potrebujejo vzgojitelje, ki znajo ustvarjati procese, sopotnike, ki se ne bojijo pokazati lastne krhkosti in meja, ampak so pristni vodniki. Vodniki, ki predlagajo, kar so sami izkusili: srečanje z Jezusom kot cilj in klic vsakega človeka. Spremljevalec, ki vodi k ponovnemu odkrivanju sebe kot dela Cerkve na poti proti obrobju, pripravljenega sprejeti in celiti rane, še preden nakaže, kaj je treba storiti.
Pravi izziv, vsaj za Evropo, je najti mlade, ki imajo pogum staviti svoje življenje na Jezusa. Kot se je pokazalo med sinodo, nekatere strukture, konteksti in jeziki Cerkve niso več učinkoviti. K temu je dodana Cerkev, ki je v nekaterih primerih videti utrujena in raztresena, preveč osredotočena na samoohranitev. Ta položaj odraža tudi položaj družin, ki jih je treba ponovno postaviti v središče prioritet vsakega naroda: so prihodnost države in Cerkve.
Zato se morajo salezijanska okolja s svojim humanizmom, ki ceni lepoto, navzočo v vsakem človeku, predstaviti ne le kot neposredni odziv, ampak tudi kot modeli za druge skupine in stvarnosti. Morda šele danes razumemo, da morata biti don Boskovo veselje in upanje onkraj preprostih čustev: so temelji, na katerih je mogoče graditi ponoven zagon človeštva, ki ga je Kristus prenovil in odrešil.
Kako vidite prihodnost?
Z upanjem gledam v prihodnost. Sedanjost, v kateri živimo, je po mojem mnenju zaznamovana s številnimi krizami na različnih področjih: rekel bi, da hujše ne more biti. Je torej obdobje prenove. Kristusu se izročimo v tem času očiščenja in preobrazbe. Da, obstajajo izzivi, ki bodo zagotovo oblikovali prihodnost.
Kakšno mesto v vašem življenju zavzema Marija Pomočnica?
Kot otrok smo v družini vsak dan molili rožni venec. Vendar je bila zame morda le praksa ljudske pobožnosti. Sčasoma, zlasti v letih, ko sem bil mlad salezijanec, sem lahko spoznal, kako blizu mi je nebeška Mati. Spominjam se mnogih trenutkov, ko sem zaradi praktičnih težav in skrbi, povezanih s pastoralo, že skoraj obupal. A vedno je posredovala v pravem trenutku. Vsak dan se zavedam, kako resnično je »ona naredila vse.« Blagoslov Marije Pomočnice mi je globoko naklonjen. Vsako jutro ji zaupam vse mlade in laiške sodelavce, predvsem pa tiste, ki so na obrobju družbe. Pred enim letom, na praznik gvadalupske Matere Božje, sem na družbenih omrežjih delil stavek, ki ga je Marija izrekla Juanu Diegu: »Ničesar se ne boj. Ali nisem tvoja mati? Ali nisi pod mojo senco in zaščito? Ali nisem jaz vir tvojega veselja? Ali nisi v votlini mojega plašča, v naročju mojih rok? Potrebuješ še kaj? Naj te ne skrbi in moti nič drugega.« Dve uri kasneje sem prejel klic vrhovnega predstojnika in prošnjo, da sprejmem ali zavrnem imenovanje za inšpektorja.
Kaj bi sporočili mladim?
Ne obupajte! Rad bi ponovil besede papeža Frančiška, ki jih je aprila 2024 namenil mladim: »Vstanite in stopite na pot življenja, ne sedeti na kavču. Obstajajo različne sedežne garniture, ki nas pritegnejo in nam ne pustijo, da bi vstali.« Ko bi mladi razumeli, da so upanje danes in jutri, da so kot nežna in krhka semena, a hkrati bogata z neskončnimi možnostmi! Pozval bi jih, naj izzovejo Kristusa, a tudi dovolijo, da Kristus izzove njih: samo tako lahko razumemo, da z Njim gradimo intimen odnos z živim Bogom, ne s podobo, ki jo oblikujejo strahovi ali skrbi. Izzval bi tiste mlade, ki so že izkusili don Boska: izjemno je vreči se v Kristusovo srce in dati svoje življenje za mlade, ki bodo prišli. »Koga naj pošljem?«” je vprašal Kristus svoje učence. Da bi mnogi imeli enako odločenost: »Pošlji mene!«
Vir: donbosco.press