Domen Kos prihaja iz salezijanske župnije Goriče. Po končani maturi na Gimnaziji Kranj se je odločil, da stopi na pot salezijanskega poklica. Po letu razločevanja in izkušnje salezijanskega življenja na Rakovniku je pred dvema letoma vstopil v noviciat v don Boskovem rojstnem kraju Colle Don Bosco in 8. septembra 2020 izpovedal prve redovne zaobljube. Kot najmlajši sobrat slovenske salezijanske inšpektorije svojo formacijo nadaljuje s študijem filozofije v salezijanskem študentatu v kraju Nave pri Brescii.
Domen, verjetno si prvi slovenski salezijanec, ki postnoviciat opravljaš v tujini. Nam lahko opišeš formacijsko hišo, salezijansko skupnost in urnik?
Moja formativna skupnost, v kateri bom preživel naslednji dve leti, se nahaja severno od Brescie, na južnih obronkih Alp, v italijanski pokrajini Lombardiji. Naselje je zelo povezano s salezijanci, saj ima naša hiša dolgo tradicijo v lokalni skupnosti. V prejšnjem stoletju so imeli poleg študentata za mlade sobrate salezijanci tukaj tudi osnovne in srednje šole. Ljudje želijo dobro salezijancem in to se pozna na gostoljubnosti hiše, ki je odsev hvaležnosti za materialne in duhovne darove, ki prihajajo od bivših gojencev, članov ZMP ter salezijancev sotrudnikov. Hiša poleg dveletnega programa filozofije za salezijance z začasnimi zaobljubami, povečini z območja severne Italije, krajanom ponuja veliko možnosti za duhovnost: nemalo odraslih se nam zjutraj pridruži pri sveti maši in molitvah, ob torkih pri adoraciji z rožnim vencem, pa tudi pri devetdnevnicah, ki jih v skupnosti pripravimo pred večjimi prazniki.
Salezijansko skupnost letos sestavlja 15 mladih sobratov študentov in 7 salezijancev z večnimi zaobljubami (ravnatelj, vikar, ekonom, asistent študentov ter trije starejši sobratje, ki so v skupnosti spovedniki, pomagajo po okoliških cerkvah v župniji).
Dnevni program je za nas »ta mlade« morda na prvi pogled manj pester v primerjavi s tistim, ki sem ga imel lani kot novinec v noviciatu, saj je osredinjen na študij. Tako so vsi dopoldnevi (razen nedelje) namenjeni predavanjem, popoldnevi pa študiju. Tukajšnja skupnost je znana po muzikalu, ki ga vsako leto v dneh okrog don Boskovega praznika pripravijo in zaigrajo študenti s pomočjo nekaterih predstojnikov ter lokalne skupnosti. Letos smo se usmerili na bolj »izi« varianto, tudi in predvsem zaradi aktualne epidemiološke situacije.
Pa smo tu. Neposredno salezijansko življenje si začel v znamenju pandemije covida-19, katere italijansko žarišče je bilo prav v krajih tvojega sedanjega študija. Kako v teh krajih živijo sedaj in kako to vpliva na salezijanski ritem življenja in poslanstva?
Trenutno je položaj tukaj nekoliko mirnejši kot v Sloveniji. Tudi pokrajina Brescia je jeseni trpela manj v primerjavi z drugimi deli Lombardije. Ljudje so previdni glede izhodov iz stanovanja, vsaj tak vtis dobi človek, če gre čez dan po ulici ali k maši. Drugače je ob vikendih v mestu, ko se center in lokali napolnijo z ljudmi, predvsem mladimi. To lahko s sobrati opazujemo, ko se v nedeljo zvečer vračamo iz »vikendpastorale«, to je iz precej izpraznjenih mladinskih centrov in župnij v predmestjih Brescie.
Salezijanci smo zaradi virusa zelo previdni, saj je skupnost v Nave v prvem valu (spomladi) plačala zelo visok davek (umrli so trije starejši sobratje, vsa skupnost pa je bila en mesec v karanteni). Jeseni smo se študenti pri pastoralnih dejavnostih spopadali s spreminjajočimi se ukrepi oblasti, ki so zapirale in odpirale mladinske centre, veroučne dejavnosti … Je pa zanimivo, da v drugem valu ukrepi niso omejevali fizične prisotnostih pri svetih mašah. Kljub temu, pravijo pastoralni delavci in duhovniki na terenu, so manj obiskane. Tudi ostale pastoralne dejavnosti so utrpele upad sodelovanja laiških sodelavcev, kar je po mojem mnenju precej bolj zaskrbljujoče.
Bil si zlati maturant in ti učenje nikoli ni delalo težav. Kaj trenutno študiraš in kako lahko to povezuješ s salezijanskim poslanstvom? Bi lahko izpostavil svoj najljubši predmet, ki te trenutno navdušuje?
Sem tudi navdušen glasbenik in zato lahko v šali zatrdim, da je študij tukaj »druga pesem«, kot je bilo moje učenje do sedaj. Sam nimam predhodne izkušnje univerzitetnega študija. Večina sobratov, ki jo ima, pa pravi, da je tudi v primerjavi z laiškim načinom »faksa« tukaj precej drugače. Profesorji, sami salezijanci, vedo, da nas po dveh letih čaka »full immersion« v pastoralno prakso, zato ne dajejo zapakiranih odgovorov, tako da se včasih ob koncu dopoldneva znajdeš s cmokom grlu (»torej???«). Vsebine (hvala Bogu!) hranijo tudi duhovno. Morda je včasih celo zaznati skušnjavo, da študent vzame predavanje kot kakšno duhovno obnovo z malo bolj krepko vsebino. Zato pa imamo izpite, da ne ostane vse v oblakih … in da navsezadnje zadostimo tudi vsem zahtevam Vatikana in salezijanske družbe (naš študentat je podružnica Salezijanske papeške univerze v Rimu).
Najljubši predmet? Od šestih opravljenih do sedaj zagotovo filozofija morale. Zaradi profesorja in načina, kako nas motivira. Snov pa bom žvečil celo življenje, kot pravi tudi on sam.
Že noviciat si opravil v Italiji, v tujini pa te čaka še nekaj let študija. Kaj pa domotožje? Kako ohranjaš stike z domačimi in s salezijanskim poslanstvom v naši inšpektoriji?
Velikokrat pomislim, da lahko to izkušnjo oddaljenosti od inšpektorije v teh rosnih salezijanskih letih vzamem kot »pokoro«, ki je italijanski kolegi nimajo. Zanimivo, a prav branje Don Boska, ki velikodušno v tiskani obliki prihaja tudi do mene, mi pomaga pri občasni in ponavljajoči se nostalgiji. V mislih imam prispevke o zgodbah naših zares svetniških sester FMA iz herojskega obdobja prve polovice 20. stoletja, ko so mlade hodile na izobraževanje v Italijo in tam tudi ostajale vse do prezgodnje smrti. Ko berem, kako so se tudi one borile z jezikom in občasnim nerazumevanjem sosester, si na koncu vedno rečem: »Pa saj mi sploh ni hudo!«
Z življenjem v slovenski inšpektoriji in mladimi iz Slovenije sem v stikih preko družbenih omrežij, predvsem omrežja Facebook. Trudim se slediti različnim pobudam in prispevkom, ki me velikokrat nahranijo tudi duhovno – zaradi epidemije je zdaj vsebin zelo veliko in je precej lažje. Že nekaj časa imam navado, da dnevno prijateljem na profilu na kratko pišem za rojstni dan. Iz tega se včasih rodi kakšen lep klic na nedeljsko popoldne, tudi z globoko vsebino. Drugi mladi sobratje iz naše inšpektorije pa so mi priče, da se redno dobivamo na »online« mesečnih srečanjih, kjer si izmenjamo doživetja in izkušnje v lastnih skupnostih.
Mogoče je še prezgodaj za analize prihodnosti, a kljub vsemu: kako vidiš salezijansko poslanstvo in svojo vlogo med mladimi, ki včasih komaj sledijo hitro spreminjajoči se družbi, namesto da bi gradili svoj svet?
Natanko tako, kot jo vidi naš vrhovni predstojnik Ángel Fernández Artime: iti in biti med mladimi, »v asistenci«, to je z osebno prisotnostjo in spremljanjem. To je salezijanski prevod tega, kar ima v mislih papež Frančišek, ko pravi: »Gradimo procese in ne dogodkov.« To, da so mladi nezainteresirani za svet okrog sebe, pa bi morala biti le še dodatna motivacija za nas salezijance in nasploh redovnike ter duhovnike, da stopimo v njihova življenja. Don Bosko to lepo zapiše v Pismu iz Rima iz leta 1884: dokler v njihovem srcu ne najdeš »strune, občutljive za dobro (in Dobro!)«, je vse le podaljšano bivanje, šola, poletna kolonija ali pa kulturne delavnice za mladino. Stvari, ki jih odlično in bolje od nas počnejo socialni in mladinski pedagogi ter vzgojitelji. Ni pa to naše poslanstvo.
So pa mladi še vedno zelo občutljivi za dobre in še bolj alergični na slabe zglede, četudi ni videti tako. Je pa res, da je slabo kot »strup v majhnih flaškah«, dobro pa je treba »nalagati v sodih«, s potrpežljivostjo. V zadnjem času v pastorali opažam nekaj: kako težko je biti zgled mladim! Moraš iti preko sebe, biti ves čas pozoren. To je najlepše pričevanje, četudi skrito in ponižno. Belo mučeništvo, če malo »pofilozofiram«.
Pogovor je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 201/1.
