Na škofovski sinodi o mladih se je s svojim prispevkom oglasil tudi msgr. Patrick Buzon, salezijanski škof v Bacolodu na Filipinih. Osredotočil se je na dve vprašanji, namenjeni mladim.
Dragi Sveti oče in prijatelji,
vsakič, ko se srečam z mladimi, jim po navadi postavim dvoje vprašanj.
Prvo je: »Kako si?« Pogosto dobim protislovne odgovore, kot od mladega animatorja, ki svoje občutke opiše z emoji: smeh na zunaj in jok navznoter. Večkrat smo v tej dvorani slišali in v predhodnih dokumentih brali, koliko mladih trpi zaradi disfunkcionalnih družin, ‘teženja ta starih’, negotovosti, pritiskov z vseh strani … Elementi, ki jih tlačijo v frustracije, depresije in celo v samomor.
Ko jih poslušam, me prizadene in si rečem: to ni pravično. Mladost bi morala biti najlepši del življenja, najbolj vznemirljiv, v katerem se odvijajo vsa njihova pričakovanja. Kako žalostno je, da so mladi danes oropani veselja življenja!
Drugo vprašanje pa je: »Kaj si najbolj želiš?« Dobim različne odgovore, kot: »Da končam študij«, »da najdem dobro delo, gotovost, smisel …« Odgovorijo na mnogo načinov, a mislim, da je bistvo vseh zadel neki mladenič, ki mi je dejal: »Mogoče ne vem, kaj pomeni življenje, a vem, da je edino in ga nočem izgubiti. Rad bi ga živel polno.«
Spominja me na bogatega mladeniča iz evangelija, ki je vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« (Mr 10,17). ‘Večno življenje’ najbrž ni izraz, ki bi ga uporabila današnja mladina (je le preveč cerkven in zastarel). A če bi morali to vprašanje prevesti v njihov jezik, bi se mogoče glasilo približno takole: »Dobri učitelj, kako naj živim svoje življenje kar najbolje?« Živeti življenje do konca – to danes mladi iščejo. Raziskovanje življenja, izkušnje in uživanje v vsem, kar ponuja. Na žalost v svojem iskanju sreče pogosto trkajo na napačna vrata in na koncu izgubijo življenje samo.
Jezus ne da neposrednega odgovora na mladeničevo vprašanje, temveč predstavi potrebne pogoje za odgovor: izprazni srce samega sebe in daj prostor nečemu večjemu; rasti v sposobnosti darovanja, darovanja samega sebe, kar pomeni ljubezen, in našel boš veselje življenja. To je mogoče zahvaljujoč srečanju z Jezusom in sprejemom njegovega povabila, da mu sledimo (prim. Instrumentum Laboris, 84).
Papež Benedikt XVI. čudovito predstavi to iskanje s trditvijo: »Dragi mladi, sreča, ki jo iščete, sreča, do katere imate pravico, ima ime in obraz: to je Jezus …« (Govor na SMG-ju v Kölnu 2005). To je namen in izziv mladinske pastorale: spremljati mlade in jih privesti k Jezusu, ki lahko edini izpolni njihove najgloblje želje, saj je prišel »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10).
Povzeto po ANS; vir: AustraLasia