V korak z mladimi.

Moč je v praznih rokah

Januarsko Srečanje z Bogom za mlade

V tretji sezoni katehez za študente in mlade, ki jih pripravlja salezijanec Klemen Balažič, spoznavamo smisel in pomen svete maše. Na četrtem srečanju 5. januarja, ki je tako kot prejšnji dve potekalo preko družbenih omrežij, je bilo govora o »vrhuncu« svete maše, to je darovanje.

Na osnovi svetopisemskih zapisov o odnosih in dogodkih med Jezusom in apostoli, predvsem apostolom Petrom, pred in med Jezusovim darovanjem pri zadnji večerji in na križu, kar liturgično ponazarja darovanje pri sveti maši. Če smo do sedaj ob delih svete maše utrjevali in poglabljali našo vero z Gospodom, prinaša Jezusovo trpljenje nove milosti, ki jih potrebujemo za naše življenje. To je upanje. Trenutni svet več ne izžareva upanja. Kristjani zato nismo le prinašalci vere, temveč upanja.

Prinašanje darov je viden znak človekovega sodelovanja z Bogom. Vse, kar prihaja od Boga, nekaj tega vračamo Gospodu. Tako kot kroži kri po žilah in ohranja telo pri življenju, tako krožijo tudi darovi od Boga, da nas ohranjajo pri življenju. Človek, ki se udeleži svete maše, postaja po srcu darovalec.

Ko Bogu darujemo vse, kar imamo in smo, ostanemo praznih rok. Ob tem se človek sreča s svojo praznino. En del te praznine nam ne more napolniti nihče, ne človek sam, ne prijatelj, sozakonec, punca ali fant, ampak samo Bog. Prav ta del praznine kliče po Jezusu, po odnosu z njim. Danes mnogo ljudi ta del praznine napolnjuje z obupom. Ko v življenju vse izročim Gospodu, ostanem prazen. In šele takrat nam lahko Gospod izroči svoje darove v naše prazne roke.

Če se človek hoče uresničiti, mora stopiti na pot preizkušenj. Naše življenje je sestavljeno iz malih smrti in malih vstajenj. Da bi lahko napredovali, se moramo poslavljati (slovo od maternice, od dojenja, od otroštva, od doma, od najstništva, od dela, od življenja). Že Izraelci so v svojih predstavah ločevali Boga od življenjskih dogodkov. Kristus pa preko tega, kar je bilo najbolj nesveto, to je mrtvo telo, postane pot svetosti. S tem je odpravil ločevanje. Svetost ne izločuje nikogar. Nihče ni izločen ne iz družbe ne iz Kristusove ljubezni.

Kaj je upanje? Upanje pomeni, da ostanemo. Mi ostanemo, ker Gospod ostaja z nami, ker nas nikoli ne zapusti. On je Emanuel, Bog z nami. Kdor je poln Jezusovega upanja, ostaja. Nič ni lepšega kot slišati: ostanem, pa tudi če je to prijateljeva beseda, s katerim pijeva pivo.

Klemen Balažič je tokratno katehezo posvetil pokojnemu salezijancu Francu Drobniču, ki je bil poln upanja in darov, ki jih ni zadrževal zase, temveč jih je podarjal naprej.

Sledil je kratek sveti večer ob jaslicah pred praznikom Gospodovega razglašenja branju Božje besede, molitvi desetke rožnega venca in prepevanju božičnih pesmi.

Morda vas zanima tudi