V tem mesecu začenjamo postni čas, čas pripave na Veliko noč Gospodovega vstajanja. Po veselemm pustu nam Cerkev postavlja prometne znake, ki nas vodijo po poti do Velike noči: molitev, post in usmiljenje.
V tokratnem pozdravu vam ponujam premišljevanje, ki je lahko odličen način priprave na Veliko noč. To je način boljšega in polnejšega življenja v ljubezni, v resnični ljubezni, »tako, da boli«, kot pravimo.
Sveta mati Tereza iz Kalkute je dejala: »Razširjaj ljubezen, kamorkoli greš, še prej pa jo širi doma. Svojo ljudezen daj sinovom in hčeram, svoji ženi ali možu, bližnjemu za sosednjimi vrati … Ne dopusti, da bi nekdo, ki je prišel k tebi, odšel, ne da bi se počutil boljše in bolj veselo. Bodi živ izraz Božje dobrote, dobrote, ki se vidi na tvojem obrazu, v tvojih očeh, v nasmehu, v toplem pozdravu.«
Brez dvoma gre za preprost in zelo konkreten program. Prva okrožnica papeža Benedikta XVI. ima naslov »Deus Caritas est« (Bog je ljubezen). Tista ljubezen, ki smo jo prejeli in jo spoznali v našem osebnem srečanju z Jezusom. Papež Benedikt zapiše: »(Ljubezen) daje življenju obzorje … Božja strast do vsakega izmed nas se udejanja v osebni in prednostni Ljubezni, ki daje smisel našemu obstoju. Bog ljubi človeka, vse može in žene, in njegova ljubezen je vidna na obrazu tistega, s katerim živimo.«
Mislim si, kako je Božja ljubezen resnično neopisljiva, edinstvena, ustvarjalka miru in mirnosti, če imajo že naše majhne človeške izkušnje ljubezni moč spreminjati življenje ljudi.
Sprememba, ki izvira iz ljubezni, vedno dviga, preprečuje, opogumlja, animira, spodbuja, osvobaja in tolaži.
Resnični dogodek naj potrdi zgornji navedek.
Na neki sociološki fakulteti je profesor prosil študente svojega razreda, da so pripravili raziskavo življenjskih zgodb dvestotih otrok v predmestju velikega mesta. Ob koncu so morali podati še mnenje o njihovi prihodnosti. Študenti sociologije so za vse izprašane otroke podali enako diagnozo: »Nima niti najmanjše možnosti za uspeh v življenju.«
Po petindvajsetih letih je drugi profesor slučajno našel ankete svojega predhodnika in je radoveden prosil svoje študente, če bi lahko nadaljevali raziskavo izpred mnogih let. Zanimalo ga je, kaj se je zgodilo s temi otroci, če jih je še mogoče najti.
Z izjemo dvajsetih, ki so se izselili ali umrli, so študenti odkrili, da jih je od 180 kar 176 doseglo uspeh v življenju: živeli so urejeno, stabilno in sorazmerno veselo življenje.
Profesor se je temu odkritju čudil in se lotil poglobitve raziskave. Na srečo je mnogo anketirancev živelo v bližini fakultete, zato je lahko vsakega osebno povprašal, kako vidijo pot svojega življenja iz siromašnih predmestij in težkih družinskih razmer, ki niso dopuščale veliko možnosti na upanje.
V vseh primerih se je odgovor, poln hvaležnosti, glasil enako: »Imel sem učiteljico.«
Učiteljica je že živela in profesor jo je uspel najti. Bila je stara, a v odlični formi in živahnega pogleda. Profesor jo je vprašal po čudežni formuli, s katero je uspela »rešiti tiste fante in dekleta iz trdote predmestja in jih pospremiti na pot častnega, poštenega in urejenega življenja.«
Starka je smeje odgovorila: »Bilo je zelo lahko: preprosto sem jih imela rada.«
Ta resnična zgodba mi v spomin prikliče vzporedni dogodek iz don Boskovega življenja.
»Neki imenitni rektor velikega jezuitskega kolegija na Portugalskem je prišel v Turin po nasvet k don Bosku,« pripoveduje don Riccaldone. »Ko je pristopil, je svetemu vzgojitelju razgrnil svoja vprašanja o načinu vzgoje gojencev svojega kolegija. Don Bosko ga je pozorno poslušal, ne da bi ga prekinil. Na koncu je oče jezuit strnil svoje razmišljanje v eno samo vprašanje: ‘Na kakšen način bom lahko dobro vzgajal gojence v kolegiju?’ In utihnil. Don Bosko je očetu, ki je verjetno pričakoval dolg govor, odgovoril z eno besedo: ‘Z ljubeznijo.’«
Prepričan sem, da lahko vsak izmed nas pove podobno zgodbo. V naši vzgojni salezijanski zgodovini jih je polno po vsem svetu. Res je: ljubezen ima moč, ki preoblikuje vse. Ljubezen zdravi in ozdravi. Ljubezen vliva zaupanje in daje moč. Ljubezen premika srca in obstoj. Ima moč, da strese svet in s tem naše življenje. Spomnimo se, kar je potrdil don Bosko: »Kdor ljubi, bo ljubljen.«
Greh je, da pogosto pozabljamo na to moč!
Zakaj je toliko krutosti in nečloveškosti na tem našem svetu? Zakaj tako pogosto živimo v rivalstvu, nasprotovanju, tekmovalnosti, ne pa v ustvarjanju prostora razumevanja in miru?
Mogoče nas je Bog res pustil v nepopolnosti in čeprav se zavedamo, da lahko Ljubezen naredil vse, je težko živeti v Ljubezni vsako minuto, vsako uro, vsak dan … Ali pa nas je preprosto ustvaril za Ljubezen, mi pa je ne vidimo več na naših obzorjih, ker se izgubljamo v teminah in zmešnjavi tolikih drugih reči?
Vsem vam, dragi bralci Don Boska, želim, da bi se združili in postali del milijonske množice, ki verjamejo v moč Ljubezni, saj je Bog ljubezen (prim. 1 Jn 4,8).
Don Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik