Dragi don Boskovi prijatelji, v tem času je v naših mestih več svetlobe. Luči in izložbe napovedujejo prihod božičnega praznika. Med množico Božičkov, severnih jelenov in snežakov se redko pojavi kakšna podoba Jezuščka, čeprav je kralj praznika. Benedikt XVI. nas je spomnil: »Božja slava se ne kaže v zmagoslavju in moči kralja, ne sije v slavnem mestu, v razkošni palači, ampak se naseli v deviškem telesu in se razodene v revščini otroka. Božja vsemogočnost tudi v naših življenjih deluje s pogosto tiho močjo resnice in ljubezni. Vera nam torej pravi, da nemočna moč tega otroka končno premaga glasove svetovnih sil. In v noči sveta nas ponovno preseneti in razsvetli to popolnoma nepričakovano Božje dejanje: Bog postane otrok. Naj nas preseneti in razsvetli Zvezda, ki je vesolje preplavila z radostjo. Naj nas dete Jezus, ko pride k nam, ne najde nepripravljenih, ki bi želeli le olepšati zunanjo resničnost.«
Večina nas z navdušenjem in nostalgijo doživlja priprave na božič s svojimi navadami in praznovanji. Nekateri ljudje morda v svojem srcu ne morejo občutiti, kaj pomeni ta čudovita skrivnost navzočnosti Boga, ki je Ljubezen. Mnogi drugi to čutijo. V vsakem primeru je to vedno čudovit čas človečnosti, milosti, hrepenenja po miru in upanja.
Ne moremo skriti, da resnično živimo »noč sveta«. Živimo v noči, živimo v času bolečine, obupa, vojne, smrti. Vojne, ki poteka v Ukrajini, ne smemo prezreti. Ne pozabimo na tisoče in tisoče življenj, ki sta jih prekinila greh in smrt vojne, ki sejeta povsod po svetu. Ne prezrimo, da je v Ukrajini razseljenih na tisoče ljudi in da več sto tisoč ljudi živi v nečloveških razmerah v skrivališčih, brez svetlobe in toplote ter z malo hrane.
Letos bolj kot kdaj koli prej čutimo, kako resnične so Izaijeve besede: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč.«
Poleg Ukrajine je po svetu še 29 drugih vojnih in gverilskih spopadov z enakimi posledicami smrti in opustošenja. V nekaterih državah Latinske Amerike vsako leto umre več kot 35.000 ljudi.
Število revnih ljudi v Evropi (ki smo mislili, da smo varni pred vsem) se je v dveh ali treh letih več kot podvojilo. Nismo uspeli zajeziti lakote v svetu, ki se je celo povečala.
Katastrofe požarov in poplav, ki so posledica podnebnih sprememb na bolnem planetu, nas vedno bolj opozarjajo. Na zadnjem vrhu o podnebnih srepembah držav, ki najbolj onesnažujejo, sploh ni bilo, kot da to ni njihov problem.
Ali bi temu lahko rekli »noč človeštva«? Papež Frančišek je dejal: »Letos je naša molitev postala srčen poziv, saj je danes mir hudo kršen, napaden in poteptan, in to v Evropi, na celini, ki je v prejšnjem stoletju doživela grozote dveh svetovnih vojn. In zdaj doživljamo tretjo svetovno vojno.«
Iz takšnega položaja nas je rešila Božja dobrota v Jezusu Kristusu in njegova ljubezen do človeštva. Bog nas je rešil, kot piše v pismu Titu. Osvobodil nas je verig, ki so nas vezale. Končal je naše razdejanje in blodenje ter nas vrnil na pravo pot. Osvobodil nas je obsedenosti s sovraštvom. Ko se je njegova človeškost razodela v Kristusu, je ta resnična človeška podoba nekaj spremenila tudi v nas. Povezala nas je z izvirno podobo, ki jo je Bog ustvaril iz nas, in jo naredila sijočo v novi lepoti.
Papež Frančišek je večkrat spregovoril o upanju in nas pozval, naj na svoj obstoj gledamo z novimi očmi, zlasti zdaj, ko smo v težki preizkušnji, in naj ga gledamo z očmi Jezusa, »avtorja upanja«, ki nam pomaga prebroditi te težke dni z gotovostjo, da se bo tema spremenila v svetlobo. Upanje je »krepost, ki nikoli ne razočara: če upaš, ne boš nikoli razočaran,« pravi papež Frančišek. To je vrlina, ki v pesmi velikega francoskega katoliškega pisatelja Charlesa Peguyja preseneča celo Boga, saj mu avtor v usta položi besede: »Vera, ki jo najbolj ljubim, pravi Bog, je upanje. Kar me preseneča … je upanje.«
Kje lahko najdemo, odkrijemo, se dotaknemo sadov utelešenja, božiča pred več kot 2000 leti in življenja, ki nam ga prinaša Gospodovo vstajenje? Ali imamo razloge za upanje ali nam jih temna noč ne dopušča najti?
Dete ima prazne roke, ker je Božji dar, je najvišji dar človeštvu. Ne superčlovek, ampak krhko, majhno, nezaščiteno bitje, kot smo mi. Kot bi nam klical: začnimo znova od tu, začnimo znova iz nežnosti. Poglejmo si v oči in ponovno odkrijmo isto življenje, ki utripa v nas. V očeh trenutnega sveta se morda zdi smešeno, poteptano, za enkratno uporabo, vendar vemo, da imamo moč, ki lahko razbije temo. Jezus je mala luč, ki nam je bila zaupana.
Zdaj smo na vrsti mi.
Dobro darilo ima vrednost, če je uporabno! Tako kot vse darove lahko tudi Božji dar »recikliramo«: vrnimo mu življenje! In nedvomno je tako: spričo tolikšne noči je tudi toliko življenja. Življenje, ki nam ga prinaša Marija iz Nazareta v svojem novorojenem sinu, in življenje številnih otrok, ki jih matere z neizmerno ljubeznijo rodijo v Božjem imenu. Življenje, v katerem je toliko anonimne velikodušnosti milijonov ljudi, ki vsak dan priskočijo na pomoč sosedom, pomoči potrebnim, osamljenim, ostarelim. Tisto življenje, ki ga živijo številni anonimni ljudje, ki se tiho borijo proti tolikšni temi in pesimizmu. Zdi se mi, da je življenje tisto, ki se vsak dan seje v tisočih in tisočih salezijanskih navzočnostih po vsem svetu, kjer gesta, nasmeh, kos kruha ali krožnik riža, trenutek srečanja sejejo luč in upanje. Verjamem, da je vse to sad božiča, utelešenja Božjega Sina, vstajenja in Boga življenja, ki ima vedno zadnjo besedo.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik