V korak z mladimi.

Msgr. Jožef Cognata SDB (1885-1972) na poti priznanja svetosti

Vrhovni predstojnik salezijancev Ángel Fernández Artime uradno sporoča, da je papež Frančišek odobril odprtje postopka za beatifikacijo in kanonizacijo msgr. Jožefa Cognate SDB, škofa v Bovi in ustanovitelja Salezijank oblatinj Svetega Srca.

Vrhovni predstojnik salezijancev v tem velikonočnem času in pred praznikom Božjega usmiljenja z veseljem sporoča, da je Kongregacija za zadeve svetnikov 15. aprila 2020 poslala pismo vrhovnemu postulatorju salezijancev (Prot. VAR. 8579/20) Pierluigiju Cameroniju, ki ga je podpisal msgr. Marcello Bartolucci, tajnik omenjene kongregacije, v katerem sporoča: »Z veseljem vam sporočamo, da je Kongregacija za nauk vere s pismom N. Prot. 911/1935-AS265-74579, z dne 17. februarja tega leta, sporočila tej kongregaciji, da je sveti oče po skrbnem in premišljenem pregledu dal svoje soglasje k prošnjam redovnikov in laikov, ki si prizadevajo za odprtje postopka za beatifikacijo msgr. Jožefa Cognate SDB, škofa v Bovi.«

Vrhovni predstojnik se iz srca zahvaljuje svetemu očetu za prepričljivo, premišljeno in pregledano izbio, ki v polnosti vljučuje vrednote resnice in pravičnosti. Nadalje gre zahvala skupini katoliških pravnikov za njihovo bistveno in odločilno vlogo ter vsem, ki so v različnih obdobjih in na različne načine omogočili, da je prišlo do tega izrednega dogodka, ki so ga  salezijanska družina, Salezijanke oblatinje Svetega Srca in vsa cerkvena skupnost dolgo pričakovali.

Kdo je bil Jožef Cognata (izg. konjáta)?

Rodil se je v Agrigentu (Sicilija) 14. oktobra 1885 očetu Vitaleju in mami Rosi Montani. Že kot otrok je pokazal obdarjenost in človeško talentiranost. Dvanajstleten je vstopil v salezijanski zavod Sv. Bazilija v Randazzu (Catania), prvo salezijansko ustanovo na Siciliji in sprejel klic v salezijansko redovniško življenje. Tej odločitvi sta ostro nasprotovala oče in dedek. Po hudih bojih in trpljenju je ovire uspel premagati.

5. maja 1908 je klerik Cognata izpovedal večne redovne zaobljube v Cataniji pred vrhovnim predstojnikom Mihaelom Ruo in čez eno leto, 29. avgusta 1909 prejel duhovniško posvečenje. Odlično je opravil študija književnosti in filozofije ter deloval med mladimi ne le kot professor in asistent, temveč kot goreč duhovnik v raznih krajih po Siciliji.

Prvo svetovno vojno je Jožef Cognata kot vojak služil v Palermu, Trapaniju in Padovi. V Trapaniju je osnoval temelje salezijanskega poslanstva in ga čez nekaj let prevzel kot ravnatelj. Bil je ravnatelj ustanov, še bolj pa duš. Iz Trapanija je odšel za ravnatelja v Catanijo, pa v Umbrijo in nazadnje k Srcu Jezusovemu v Rim.

Papež Pij XI. je Jožefa Cognato 16. marca 1933 imenoval za škofa v Bovi, izredno revni in zanemarjeni škofiji na Kalabriji. Škofovsko posvečenje je prejel 23. aprila v baziliki Srca Jezusovega po rokah salezijanskega kardinala Avgusta Hlonda, nadškofa matropolita v Poznanju na Poljskem.

Škof Cognata, ki si je za škofovsko geslo izbral rek »Caritas Christi urget nos«, se je želel srečati z vsemi prebivalci svoje škofije in prepotoval vse steze do najbolj oddaljenih in revnih vasi. Zbral je skupino mladih deklet, ki so bile z veseljem in pogumno pripravljene delovati v majhnih, zapuščenih in opuščenih centrih. Tako je 8. decembra 1933 nastala Družba salezijank oblatinj Svetega Srca.

Leta 1939 je proti ustanovitelju in ustanovi izbruhnilo peklensko neurje. 20. decembra 1939 je Sveti oficij na podlagi lažnih obtožb msgr. Cognato nepravično obsodil na omalovaževanje škofovskega dostojanstva. Zato je moral dolga leta preživeti v tišini in osami, daleč stran od svojih duhovnih hčera. Sprejeli so ga v salezijanskem zavodu v Trentu in Roveretu do leta 1952, nato pa je do smrti živel v Castello di Godego (Treviso), kjer je opravljal cenjeno službo spovednika in duhovnega voditelja.

Križ je upanje, gotovost vstajenja in življenja. Msgr. Jožefa Cognato je papež Janez XXIII. za Veliko noč 1962 ponovno sprejel v zbor škofov. Na željo papeža Pavla VI. je sodeloval na drugem, tretjem in četrtem zasedanju 2. vatikanskega zbora. 29. januarja 1972 se je razveselil, da je Sveti sedež priznal njegovo ustanovo. Umrl je 22. julija v Palleru (Reggio Calabria), v rojstnem kraju misijonskega delovanja salezijank oblatinj. Njegovo telo počiva v vrhovni hiši sester oblatinj v Tivoliju nad Rimom.

Povzeto po ANS

Morda vas zanima tudi