Tymofij ima lepo modro kapo, oblečen je v pajaca in zavit v odejo. V naročju ga stiska mama Daša. Ko berete to novico, je dopolnil 18 dni in prepotoval dolgo pot. Tymofij je zbežal iz Lisičanska v pokrajini Lugansk, kjer potekajo srditi boji.
Odpeljal ga je ukrajinski salezijanski duhovnik in vojaški kaplan Oleg Ladnyuk, ki pravi: »Najprej mu moramo dati za jesti, nato se mora naspati. Jutri bomo mislili na vse drugo.« Don Oleg je po dvanajstih urah vožnje še pri volji za pogovor, čeprav se čuti, da ne zmore več. Pravkar je še bil za volanom enega od dveh kombijev in avtomobila, ki so v majhnem konvoju reševali sodržavljane.
To je zgodba o njegovem prvem potovanju, na katerega se je brez obotavljanja odpravil po ljudi, da bi jih odpeljal iz nore vojne. Zjutraj se je napotil iz salezijanske hiše v Dnipru, 200 km od Donabasa, kjer se vojna (za zdaj) še ni močno razplamtela. Don Oleg je prevozil več kot 200 km, prispel na dogovorjeni kraj, se ustavil samo toliko, da je naložil ljudi in malo prtljage ter se vrnil.
Takoj po ruski invaziji je bilo videti osuple ljudi, vrste avtomobilov pred črpalkami, vrste pred bankomati, kjer so ljudje želeli dvigniti čim več gotovine, slišati je bilo prve bombne detonacije in za prve smrtne žrtve. S sobratom Igorjem Opafskyjem se je napotil iz Lisičanska. Vse je že bilo dogovorjeno: »Gremo do župnika Sergeja Palamarchuka. Zbira civiliste, ki želijo oditi in mi jih bomo odpeljali. Upamo, da pridemo. Čaka nas dolga pot in ne vemo, če nas bo vojska spustila mimo. Gremo s tem, kar imamo.«
Iz Dnipra sta se napotila na vzhod proti Kostyantynivki. V času vojne to ni lahka pot. »V nasprotni smeri smo naleteli na vrste avtomobilov, polnih ljudi in stvari: videlo se je, da bežijo.« Bolj so se bližali cilju, več je bilo vojske. »Veliko ne morem povedati, a bile so cele čete vojakov. Ko smo se peljali mimo, je bilo nevarnost čutiti v zraku, zato smo skušali pospešiti.«
Lisičansk je bil videti kot mesto duhov: na širokih avenijah ni bilo nikogar, stavbe so bile videti prazne. A ni bilo tako. Don Oleg bo odpeljal »človeški tovor«. Dvanajst ljudi: dve dekleti in štirje fantje, in odrasli, med njimi starejša gospa ter dojenček, star dva tedna. Niso celotne družine, temveč so se razdelile: očetje in matere rešujejo otroke ter ostajajo doma, pred bombami skriti v kleteh. Vse se je zgodilo v nekaj minutah.
Potovanje se ponovi v nasprotno smer. V poznem večeru se vrnejo v Dniper. Z dvema salezijancema pride tudi župnik Sergej, ki se bo verjetno vrnil nazaj v Lisičansk. Don Oleg razloži: »Tam še veliko ljudi potrebuje pomoč. Organizirali bomo nove konvoje.«
O tem bodo razmišljali v prihodnjih urah. »Mladi bodo odšli v naš dom v Lvov.« Nocoj si le želijo oddahniti in spočiti. Upanje vlivajo Tymofijeve nasmejane oči v naročju njegove matere Daše. Bleda je kot stena, komaj se nasmehne in ga niti za trenutek ne izpusti izpred oči.
Andrea Zaghi, Avvenire; povzeto po ANS
