Dragi don Boskovi prijatelji in bralci salezijanskih novic, s strahospoštovanjem se pripravljam na pisanje teh vrstic. Že od otroštva sem rad prebiral Salezijanski vestnik, zdaj pa sem se znašel na drugi strani in moram napisati pismo, ki ga sicer napiše vrhovni predstojnik.
A to storim z veseljem, saj mi pismo omogoča, da se Bogu zahvalim za našega don Angela, zdaj kardinala Svete rimske Cerkve, ki je letos dopolnil deset let dragocenega služenja salezijanski družbi in salezijanski družini, potem ko so ga na 27. vrhovnem zboru 2014 izvolili za vrhovnega predstojnika.
Z veliko preprostostjo, mirno in v skladnem nadaljevanju bom v svoji službi vikarja v prihodnjih mesecih nadomestil vrhovnega predstojnika in Družbo pripeljal do vrhovnega zbora, ki se bo začel 29. februarja 2025.
Po desetih letih je zdaj v službi svetega očeta v poslanstvu, ki mu ga bo zaupal papež Frančišek. Nosimo ga v srcu in ga spremljamo s hvaležno molitvijo za dobro, ki nam ga je storil, saj čas ne zmanjšuje temveč krepi hvaležnost. Njegova osebna zgodba je zgodovinskega pomena zanj, pa tudi za vse nas. V kanoničnem smislu odhaja za še večje služenje Cerkvi, a ostaja z nami in med nami.
V popolnem nadaljevanju
Kako bomo kot Družba in posledično kot salezijanska družina nadaljevali? Zelo preprosto, mirno in v popolnem nadaljevanju. V skladu s salezijanskimi konstitucijami ima vikar vrhovnega predstojnika tudi nalogo, da v primeru potrebe zastopa ali nadomešča vrhovnega predstojnika. Tako bo do naslednjega vrhovnega zbora.
Salezijanske konstitucije o tem govorijo na bolj organski in izrazit način, vendar je temeljni koncept tak: ker bom v prihodnjih mesecih ostal v službi vikarja, bom nadomestil vrhovnega predstojnika tako, da bom Družbo pripeljal do vrhovnega zbora, ki se bo začel 29. februarja 2025.
Da, to je zahtevna naloga, za katero vas takoj prosim za molitev in klic Svetega Duha, da bi bili z don Boskovim srcem zvesti Gospodu Jezusu Kristusu.
Imenujem se Stefano
Preden preidem na pomembne reči, naj se z nekaj besedami predstavim: ime mi je Stefano, rojen sem v Turinu v tipični družini naše dežele; sin očeta, bivšega salezijanskega gojenca, ki me je želel poslati v isto šolo, ki jo je obiskoval sam, in matere učiteljice, prav tako bivše gojenke katoliške šole. Od njuju sem prejel življenje in življenje vere, preprosto in konkretno. V tem okolju sva odraščala s sestro. Starša sta že v nebesih, v Božjih rokah in verjetno smejita, ko opazujeta, kaj se dogaja njunemu sinu … gotovo komentirata: »Dun Bosch tenje nà man sla testa!« (Don Bosko, drži mu roko na glavi!, v piemontskem narečju).
Salezijansko gledano sem bil vedno del italijanske salezijanske inšpektorije Piemont in dolina Aoste, dokler me na 27. vrhovnem zboru niso prosili, da koordiniram salezijansko pokrajino Sredozemlje (vse salezijanske navzočnosti okoli Sredozemskega morja, na treh celinah … vključuje pa še tudi Portugalsko in nekatera območja vzhodne Evrope).
Lepa salezijanska izkušnja, ki me je preobrazila in me naredila mednarodnega v načinu, kako vidim in čutim stvari. 28. vrhovni zbor je naredil korak naprej in me prosil, naj postanem vikar vrhovnega predstojnika, in sedaj smo tukaj! Deset let, skupaj z don Angelom, v katerih sem se učil imeti čuteče srce za Družbo, ki je resnično razširjena po vsem svetu.
Bližnja prihodnost
Nekaj naslednjih mesecev, do februarja 2025, bom torej v službi spremljanja Družbe, do naslednjega vrhovnega zbora, ki bo 16. februarja 2025 v Valdoccu.
Dragi prijatelji, vrhovni zbor je najvišji in najpomembnejši trenutek v življenju Družbe, na katerem se zberejo predstavniki vseh inšpektorij Družbe (govorimo o več kot 250 salezijancih) predvsem zaradi treh stvari: spoznati drug drugega, moliti in premišljevati o »motrenju sedanjosti in prihodnosti Družbe« ter izvoliti naslednjega vrhovnega predstojnika in njegov svet.
To bodo zelo pomembni trenutki, ki jih je naš don Angel obravnaval v razmišljanju na temo »Vneti za Jezusa Kristusa, predani mladim«. Tema, ki jo je vrhovni predstojnik izbral za vrhovni zbro, bo razdeljena na tri različne in dopolnjujoče se vidike: Kristusovo središče v našem osebnem življenju, redovniško posvečenje; razsežnost naše skupnostne poklicanosti v bratstvu in laiški soodgovornosti, ki ji je poslanstvo zaupano; institucionalni vidiki naše Družbe, preverjanje animacije in vodenja pri spremljanju Družbe. Trije vidiki za eno samo generativno temo.
Naša Družba zelo potrebuje izkušnjo tega vrhovnega zbora po mnogih dogodkih, ki so se nas vseh dotaknili. Ne pozabimo, da smo zadnji vrhovni zbor obhajali tik pred pandemijo in je bil prav zaradi Covida predčasno zaključen.
Graditev upanja
Obhajanje vrhovnega zbora je praznovanje upanja, graditev upanja z institucionalnimi in osebnimi odločitvami, ki nam omogočajo, da nadaljujemo don Boskove »sanje«, da mu damo sedanjost in prihodnost. Vsak človek je poklican, da sanja, da v Božjem srcu uresničene sanje.
V salezijanskem izročilu obstaja lep stavek, ki ga je don Bosko izrekel don Rui, ko ga je poklical nazaj nazaj v Valdocco, da bi prevzel don Boskovo mesto: »Bil si don Bosko v Mirabellu. Zdaj boš to tukaj, v oratoriju.«
To je tisto, kar je resnično pomembno: »Biti don Bosko danes«. In to je največje darilo, ki ga lahko damo temu svetu.
Stefano Martoglio, vikar vrhovnega predstojnika