V Ugandi do sedaj uradno še niso zabeležili žrtev zaradi covida-19, čeprav je registriranih 696 okuženih oseb. »Težko je animirati ljudi, ki osebno še nikoli niso doživeli pandemije take vrste,« pravijo salezijanci, ki delujejo v begunskem centru Palabek, v katerem živi 56.000 ljudi in je zato kraj velikega tveganja. Poleg strahu, da center lahko postane žarišče okužb, imajo veliko skrbi, kje dobiti hrano in kako reševati vzgojno-socialne težave zaradi vseh omejitev oblasti.
»Polno je beguncev, ki ilegalno prečkajo neuradne meje Južnega Sudana in prihajajo v begunske centre … Pred kratkim so odkrili okužbe pri kakih 50 voznikih tovornjakov na relaciji Južni Sudan – Uganda … Begunci v Palabeku se ne držijo navodil, s katerimi bi lahko sledili širjenju okužb. Zaradi svojega načina življenja je begunce v tem primeru nemogoče nadzirati,« pripoveduje Jeffrey Albert, eden od salezijancev, ki delujejo v Palabeku.
Zmanjšanje obrokov je ena vidnejših težav v centru: dostop do hrane se je zmanjšal za 30 %. To pomeni, da odrasel človek s to količino ne more preživeti do konca meseca. »To vodi do lakote, podhranjenosti, jeze in drugih socialnih problemov,« pove Lazar Arasu, odgovoren za salezijansko navzočnost v Palabeku.
Tudi zdravstveno stanje je zaskrbljujoče. Zdravstvene usluge za begunce so že tako pomanjkljive: za več kot 56.000 beguncev so na voljo samo tri zdravstvene ambulante z minimalnimi strukturami, ki jih ob beguncih obiskuje še na tisoče domačih Ugandcev iz okolice. Zaradi vseh omejitev pa so zdaj še težje dostopne. Zato je zaznati porast bolezni, kot so želodčne in druge bolezni prebavil zaradi slabe in nezadostne prehrane.
Zaprtje vseh šol po državi je prizadela tudi 11 osnovnih, srednje in tehnične šole v begunskem centru. Otroci in mladi so tako doma z manj hrane, brez dela in zaposlitve (zaprta so tudi igrišča in vsi prostori za druženje mladih), podvrženi skrbem in stiskam. Mnogi mladi so hitro padli v svet nekontrolirane spolnosti in razdiralnega družbenega vedenja. Oblasti spodbujajo učenje na daljavo, kar pa je v begunskem centru nemogoče izvesti.
Kot po vsem svetu so v centru zaprte vse cerkve in kapele. Prepoved druženja in obhajanja bogoslužij v okolju begunskega centra pa pomeni še zadnji udarec duhovni in psihosocialni podpori, ki jo redovniki lahko nudijo beguncem.
V takih okoliščinah, ki zaznamuje tako don Boskove sinove kot vse begunce centra, salezijanci delujejo, kakor vedo in znajo. Dokler lahko, delijo zaloge hrane vsem, ki prosijo zanjo. Razmnožujejo šolske naloge in jih delijo med učence ter upajo na pomoč, da bodo lahko nakupili prave šolske učbenike.
Salezijanec Arasu zaključuje: »Tudi misijonarji smo pogosto pod stresom, včasih nam zmanjka osnovnih dobrih, tudi bolezen nas ne zaobide. Kot begunci tudi mi čakamo, da se pandemija konča, da bomo lahko bolj učinkovito služili potrebnim … Obračamo se na naše dobrotnike: zahvaljujemo se za vašo velikodušno pomoč in vam zagotavljamo, da pride na pravo mesto. Z vami ostajamo v stikih in molitvenem spominu ter tudi vas prosimo, da molite za nas.«
Povzeto po ANS
