V korak z mladimi.

»Na ta zgodovinski trenutek gledamo z upanjem kljub lakoti in težkim razmeram«

Salezijanec msgr. Raúl Biord, o razmerah v Venezueli

»Na ta zgodovinski trenutek gledamo z upanjem kljub lakoti in težkim razmeram, v katerih živi Venezuela,« pravi salezijanec msgr. Raúl Biord, škof v La Guairi. Njegova škofija z okoli 500.000 prebivalci se razteza na obrobju glavnega mesta Caracasa.

Nihče ne more zanikati, da se Venezuela nahaja v hudih težavah, tudi v mednarodnem pogledu. V oči bodejo podobe bolnikov, lakote in bolečine, ki jih mnogi trpijo. Grozljivo je gledati »mater, ki v mrtvašnici v naročju drži svojo mrtvo hčerko, ki je umrla zaradi black out,« ali »gledati na desetine pogrebov otrok, ki so umrli zaradi pomanjkanja zdravil ali elektrike.« Grozljivo je opazovati na tisoče Venezuelcev, ki se odpravljajo na tisoče kilometrov dolgo pot v iskanju boljše prihodnosti v drugih državah.

Sredi te opustošene pokrajine msgr. Biord pravi: »Smo sredi globokih političnih sprememb. Pred dvajsetimi leti se je začela t. i. bolivarska revolucija, ki je predlagala socializem 21. stoletja. Žal se je revolucija izrodila.

To obdobje je povzročilo veliko revščino zaradi ekonomskega in družbenega modela velikega nadzora države nad ljudmi, podjetji in svobodnim ekonomskim delovanjem. Ta položaj je pripeljal do splošnega propada storitev ter do zaprtja skoraj vseh podjetij.

Ena največjih tragedij tega režima je, da je skoraj 4 milijone Venezuelcev v zadnjih desetih letih zapustilo državo. Preprosti in ubogi ljudje so deželo zapuščali z avtobusi ali peš.

V Venezueli je veliko pomanjkanje in revščina. Škofje v dokumentih venezuelske škofovske konference vedno znova izjavljamo, da se soočamo z nezakonitostjo predsednika, nezakonitostmi pri opravljanju funkcij, ki sega vse do izvora.

Potreben je prehod s svobodnimi volitvami, obnovo oblasti in državnih inštitucij … Na ta zgodovinski trenutek gledamo z upanjem kljub lakoti in težkim razmeram, v katerih živi ljudstvo, kljub propadu mnogih storitev, ekonomskemu propadu in lakoti mnogih ljudi.

Narod se upira dokončnemu zlomu. Ljudje želijo graditi humanitarno pomoč preko civilnih organizacij. Cerkev je župnijske in škofijske Karitas spremenila v centre za pomoč pri razdeljevanju potrebščin najbolj ranljivim skupinam, kot so podhranjeni otroci, nosečnice in doječe matere ter ljudje s kroničnimi boleznimi.

Venezuelsko ljudstvo ima pravico živeti kakovostno življenje in mladim omogočiti prihodnost. Zato ostaja veliko upanja, pa tudi veliko trpljenja.

Zahvaljujemo se državam in verskim organizacijam, ki nam pomagajo z molitvijo, s svojo prisotnostjo in preživljanjem, ki nas podpirajo v prizadevanju za spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva vsakega človeka. Zato kljub težkemu položaju gledamo na prihodnost z upanjem. Prosimo Boga, da bi bil ta prehod miren.«

Povzeto po ANS

Morda vas zanima tudi