Sveti oče Frančišek je 22. junija 2023 sprejel v avdienco kardinala Marcella Semerara, prefekta dikasterija za zadeve svetnikov in pooblastil isti dikasterij za razglasitev dekreta o junaških krepostih Božjega služabnika Antonia de Almeide Lustose iz salezijanske družbe sv. Janeza Boska, nadškofa v Fortalezi. Rodil se je 11. februarja 1886 v kraju São João del Rei (Brazilija) in umrl 14. avgusta 1974 v Carpini (Brazilija).
Antonio de Almeida Lustosa se je rodil na obletnico prvega prikazanja Brezmadežne v Lurdu, kar ga je močno zaznamovalo in mu vlilo dodatne pobožnosti do Marije, tako da so ga kot duhovnika opisovali za pesnika Device Marije.
Od staršev je prejel dobro krščansko in človeško vzgojo. Pri 16-ih letih je vstopil v salezijanski zavod Cachoeira do Campo v Minas Geraisu, tri leta pozneje pa v zavod v Loreni kot novinec. Po prvih redovnih zaobljubah, ki jih je izpovedal leta 1906, je med poučevanjem filozofije študiral teologijo. Večne redovne zaobljube je izpovedal tri leta pozneje, 28. januarja 1912 pa prejel duhovniško posvečenje.
Po nekaterih nalogah v salezijanski družbi je leta 1916 postal ravnatelj in magister novincev v Lavrinhasu, v zavodu sv. Emanuaela. Ko je bil ravnatelj v Bagéju na gimnaziji Marije Pomočnice in vikar pripojene župnije, je bil 11. februarja 1925 posvečen za škofa Uberabe. Leta 1928 je bil premeščen v mesto Corumbá v državi Mato Grosso, leta 1931 pa je bil povišan v nadškofa mesta Belém do Pará, kjer je ostal 10 let.
5. novembra 1941 je prevzel službo nadškofa v mestu Fortaleza, glavnem mestu brazilske zvezne države Ceará. Skupaj z velikim številom pobud in dejanj socialne in dobrodelne narave je ustanovil več kot 30 novih župnij, 45 šol za uboge, 14 zdravstvenih centrov na obrobju Fortaleze, šolo socialnih storitev, bolnišnici sv. Jožefa in Arškega župnika, če omenimo samo nekatera najpomembnejša dela.
Njegovo pastoralno delovanje se izraža zlasti na področju kateheze, vzgoje, pastoralnih obiskov, spodbujanja duhovnih poklicev, pri pospeševanju katoliškega delovanja, izboljšanju življenjskih razmer najrevnejših, obrambi delavskih pravic. Dejavno je prenovil duhovščino, ustanavljal nove redove, da ne omenjamo njegove bogate in plodne pesniške in pisateljske dejavnosti. Ustanovil je dve redovni družbi, kot sta Inštitut duhovniških sotrudnikov in Družbo jožefink.
Enajst let po odpovedi nadškofovi službi, po kateri se je umaknil v salezijansko hišo v Carpini, je zaradi padca, ki je povzročil zlom stegnenice in ga priklenil na invalidski voziček, umrl 14. avgusta 1974 v prenašanju bolezni in trpljenja, z zgledno držo popolnega in brezpogojnega sprejemanja Božje volje. Njegov pogreb je izžareval pravo ljudsko posvetitev življenja, kakršnega je živel nadškof Lustosa, v celoti predanega Bogu in za dobro bližnjih.
»Msgr. Lustosa,« dodaja Pierluigi Cameroni, vrhovni postulator za zadeve svetnikov salezijanske družine, »je bil velik asket. Bil je obdarjen z neomajno voljo, ki je izdajala ogenj, ki je gorel v njem. Živel je revno: ‘Nimam ničesar’, je zapisal v oporoki. Bil je človek molitve, ponižen, predan pokori. Znal se je približati vsakomur, še posebej najbolj potrebnim, popolnoma predan Božjemu kraljestvu: ‘Enostavno bi še naprej delal za Oče naš: posvečeno bodi tvoje ime; tvoje kraljestvo pridi k nam. Program škofa je vedno isti: opravljati svojo dolžnost.’«
ANS