V korak z mladimi.

Najboljša pot

Pogovor s salezijanskim misijonarjem Antonom Grmom

Salezijanski misijonar Anton Grm se je pred kratkim z oddiha v Sloveniji vrnil nazaj v Maputo, glavno mesto Mozambika. Za naš portal Don Bosko Slovenija je strnil nekaj vtisov in informacij o svojem delu ter nam posredoval čudovit video o salezijanskem poslanstvu v tej revni afriški deželi.

Tone, v Mozambiku si že šest let. Je v tem obdobju zaznati napredek v družbi in v salezijanskem poslanstvu?

Na začetku vsem prisrčen pozdrav in Bog poplačaj za ves trud ter srečevanja ob mojem oddihu v Sloveniji, za vse dobro in predvsem za vse molitve.

V marsičem se današnji Mozambik razlikuje od tistega izpred šestih let. Vprašanje pa je, ali pri tem smemo govoriti o napredku družbe. Če bi se spustil v natrančno analizo trenutnega stanja, bi lahko ugotovil, da smo v nekaterih pogledih zagotovo zakoračili napredku naproti. Pred šestimi leti si zelo težko videl v roki povprečnega Afričana kakšen pameten telefon. Danes ga premore že večina delavske populacije. Ti novi maliki so vsepovsod in brez njih se ne da živeti (pih!) …

Sistem šolstva se je pred tremi leti začel po samo nekajmesečni najavi temeljito spreminjati. Šolska reforma je zajela vse: osnovno, poklicno, srednje in visoko šolstvo. Obvezna osnovna šola se je s sedem podaljšala na devet let, ukinili so poklicno triletno šolstvo in uvedli tehnično srednjo šolo (Instituto Tecnico Professional), ki traja tri leta in je progresivnega tipa – vsako leto je neodvisno, a povezano z naslednjim letnikom. Na fakultetah so ukinili nižjo stopnjo in ostaja samo licenciatura, potrebni pa so po novem še strokovni izpiti – certifikati pred opravljanjem določene odgovorne funkcije! Edina, ki po novem lahko izda katerikoli certifikat ali diplomo, je nacionalna izpitna komisija, ki pripravlja izpite vseh stopenj.

Temu bi na prvi pogled lahko rekli napredek, če … No, teh »če«-jev pa ni malo!

Šole niso pripravljene na prestop z enega na drug nivo šolstva. Oprema na poklicnem nivoju ne ustreza tistemu na tehničnem. Učitelji nimajo ustrezne izobrazbe, četudi imajo bogate delovne izkušnje. Predznanja ne ustrezajo zastavljenemu nivoju in zahtevam.

Ministrstvo za šolstvo se je več let pripravljalo na spremembo sistema, izvedbo pa zahteva v pol leta, kar ni realno. Ni niti enega učbenika na nobeni stopnji, čeprav so vsi programi popolnoma specificirani. Nenazadnje deluje korupcija na vsakem koraku …

To je naša realnost in z njo se soočamo vsak dan. Napredek je v tem, da ne obupavamo, ampak pristopamo k vzgojnemu delu s ciljem, da pokažemo vsakemu, posebej pa mlademu in ubogemu afriškemu človeku pot k njegovemu celovitemu dostojanstvu.

Mislim, da nam to predstavlja cilj in največji izziv.

Kaj je tvoje trenutno delo, za kaj si zadolžen?

V Imeniku me lahko najdete z naslednjimi naslovi: inšpektorialni delegat ZMP (tudi v Mozambiku letos tudi tukaj obhajamo 150. obletnico), član administrativne komisije vizitatorije, ravnateljev vikar in ekonom v skupnosti, kaplan župnije z eno samo podružnico (a je župljanov kar 200.000!) in koordinator na tej podružnici, spremljevalec aspirantov, duhovni spremljevalec lokalnega združenja ZMP, koordinator dveh župnijskih oratorijev, koordinator socialnega projekta Matej25. To so le formalni nazivi, dela pa tako nikjer ne zmanjka.

Salezijanci v Mozambiku ste pripravili film o svojem poslanstvu.

Res je. Pogosto k nam prihajajo na pomoč prostovoljci in laiški misijonarji. Tudi sam sem že bil deležen obilne tovrstne podpore. Obiskala me je tako Katarina Tomc iz Križ na Gorenjskem, ki je kot laična misijonarka delovala pet let v Mozambiku, pa Alenka Oblak, ki je koordinirala ustanovitev katoliških skavtinj v Mozambiku, pa skupina Pota, ki je bila cel mesec v Inharrime in se trudila pri pleskanju šole …

No, na podoben način je bil na dvomesečnem obisku zanimiv in vsestranski mladenič iz Brazilije, ki sliši na ime Lucas … Svetovni prvak v neki kategoriji skejta, če se ne motim, v prostem stilu. Profesionalno pa se ukvarja s filmsko produkcijo in je svojo izkušnjo skušal uporabiti za pomoč pri predstavitvi celotnega pogleda na salezijansko poslanstvo v Mozambiku. Deležen je bil vse potrebne podpore, da je lahko obiskal vse naše ustanove in se potrudil s pripravo čudovitega filma, ki je sporočilen in vzgojen hkrati: za nas same in za vse gledalce.

V času svojega »dopusta« v domovini sta te obiskala sobrata iz Mozambika. Kakšna se jima je zdela Slovenija?

Kar dobro vprašanje! Po vrnitvi sem se uspel srečati samo z enim od njiju. Zagotavljam vam, da je bil zelo prevzet. V tako kratkem času videti toliko stvari na kupu, toliko dela v teku, toliko dogajanja … Pa sploh niso bili posebno obremenjujoči dnevi, razen obiska vrhovnega predstojnika v Mariboru. Slovenija lahko človeka res prevzame … Zaupanje nas notranje bolj poveže in to se čuti že v prvem trenutku. Pogovor s sobratom zdaj teče v nekem drugem, bolj toplem tonu!

O Sloveniji, o kateri ne ve nihče prav veliko ali celo nič, sta si ustvarila podobo, ki jo bosta, ko bosta slišala to ime, nosila globoko v srcu. O slovenskih sobratih: znata se samo smehljati … Srčen sprejem, ki si ga lahko deležen le malo kje! Čeprav je bilo za afriške pojme vreme zelo hladno, jima je bilo toplo pri srcu. To toplino sedaj izžareva sobrat tukaj do mene! Ali ni to najboljša pot do prave bratske ljubezni kot odraz prave Božje ljubezni do nas? In ali si je ne želi prav vsak izmed nas?

Slovenija in Evropa vedno bolj toneta v lastne težave. Zakaj misliš, da je še vredno podpirati misijonsko delo in misijonarje po svetu?

Tako Evropa kakor Slovenija sta še vedno le en del sveta. Svet pa se vedno bolj odpira, lahko bi rekli zbližuje, postaja vzajemen. Torej je misijonsko delo in podpora misijonarjem dandanes še toliko bolj potrebna in pomembnejša kot kdaj koli prej. Zahteve danes so veliko večje, kakor so bile v preteklosti, ko določenih stvari sploh še nismo poznali.

Z oznanjevanjem, kar je naše primarno poslanstvo in bistvo misijonov, ki temelji na pričevanju, žrtvah in dobrih delih, »Jezus postaja vedno znova naš sodobnik v svetu, v Afriki, v Evropi in v Sloveniji, da bi vsak, ki ga sprejme z upanjem, vero in ljubeznijo, izkusil moč preobrazbe v Duhu Vstalega, ki oplaja človeštvo in stvarstvo in kot dež namaka zemljo« (Misijonska poslanica 2017).

Morda vas zanima tudi