Pozornim poznavalcem »žive resničnosti« Valdocca, ne le »idealne« ali »virtualne«, zagotovo ni skrivnost, da je vsakdanje življenje v ustanovi, ki je bila strogo usmerjena na neprekinjeno sprejemanje več sto otrok, fantov in najstnikov različnih starosti, okolij, narečij in interesov, don Bosku in njegovim mladim vzgojiteljem predstavljalo takšne in drugačne vzgojne in disciplinske težave. V zvezi s tem poročamo o dveh dogodkih, ki sta večinoma nepoznana.
Nasilni prepir
Jeseni 1861 je vdova slikarja Agostina Cottolenga, brata slavnega (svetnika) Benedikta Cottolenga, prosila svojega svaka, kanonika Luigija Cottolenga iz Chierija, naj poišče primeren internat, saj je morala najti nastanitev za svoja dva sinova Giuseppeja in Mattea Luigija v prestolnici novonastale Kraljevine Italije. Slednji je predlagal don Boskov oratorij. Dne 23. oktobra sta se brata v spremstvu drugega strica Ignazija Cottolenga, dominikanca, preselila v internat v Valdocco. Najemnina je znašala 50 lir na mesec. Toda še pred božičem se je iz zdravstvenih razlogov 14-letni Matteo Luigi vrnil domov. Njegovega starejšega brata Giuseppeja, ki se je po božičnih praznikih vrnil v Valdocco, pa so ga mesec dni kasneje odslovili iz zavoda zaradi »višje sile«. Kaj se je zgodilo?
Dne 10. februarja 1862 je 16-letni Giuseppe naletel na nekega devetletnega Giuseppeja Chicca, nečaka kanonika Simoneja Chicca iz Carmagnole, ki mu je verjetno plačeval najemnino.
Med prepirom je bil otrok s palico očitno huje poškodovan. Don Bosko je poskrbel, da so ga namestili k zaupanja vredni družini Masera, da bi preprečil širjenje novice o neprijetnem incidentu znotraj in zunaj ustanove. Zdravnik, ki je otroka pregledal, je napisal precej resno poročilo, ki je moralo biti »za odgovorne« zgovorno.
Začasna odslovitev nasilnika
Da ne bi tvegal in iz očitnih disciplinskih razlogov, je don Bosko 15. februarja za nekaj časa odslovil mladega Cottolenga iz zavoda. Ni mu dovolil, da bi ga pospremili domov v Bra k materi, ki bi preveč trpela, ampak v Chieri k stricu. Po dveh tednih se je stric pri don Bosku pozanimal o Chiccovem zdravstvenem stanju in nastalih zdravstvenih stroških, da bi jih poravnal iz svojega žepa. Vprašal ga je, ali je pripravljen njegovega nečaka sprejeti nazaj v Valdocco. Don Bosko je odgovoril, da je ranjeni deček skoraj popolnoma zdrav in da mu ni treba skrbeti za zdravstvene stroške, ker »imamo opravka s poštenimi ljudmi«. Kar zadeva vrnitev njegovega nečaka, »sploh ni vprašanje, ki bi ga lahko zavrnil,« je zapisal. Toda pod dvema pogojema: da fant spozna svojo napako in da kanonik Cottolengo piše kanoniku Chiccu, se opraviči v imenu svojega nečaka in ga prosi, naj don Bosku reče »preprosto besedo«, da bo mladeniča sprejel nazaj v Valdocco. Don Bosko mu je zagotovil, da kanonik Chicco ne bo le sprejel opravičila – o tem mu je že pisal – ampak je že poskrbel, da bo nečak »nastanjen v sorodnikovi hiši, da se izogne kakršni koli javni obravnavi«. Sredi marca sta bila brata Cottolengo sprejeta nazaj v Valdocco »na prijazen način«. Vendar je Matteo Luigi zaradi običajnih zdravstvenih težav tam ostal le do velike noči, Giuseppe pa do konca študija.
Trdno prijateljstvo in majhen dobiček
Ker še ni bil zadovoljen z dejstvom, da se je afera končala v obojestransko zadovoljstvo, je kanonik Cottolengo naslednje leto pri don Bosku znova vztrajal, da poravna stroške za zdravnika in za zdravila poškodovanega otroka. Canon Chicco je don Bosku odgovoril, da so skupni stroški znašali 100 lir, vendar ne on ne otrokova družina nista zahtevala ničesar; če pa bi Cottolengo vztrajal pri plačilu računa, bi moral to vsoto preusmeriti »v korist oratorija svetega Frančiška Saleškega«. Tako se je tudi zgodilo.
Incident ustrahovanja je bil rešen na briljanten in poučen način: storilec je vse skupaj obžaloval, za žrtev je bilo dobro poskrbljeno, strica so se povezala v korist svojih nečakov, matere niso trpele, don Bosko in oratorij v Valdoccu sta v tem tveganju pridobila v prijateljstvu, sočutju … in kar je bilo v internatu za revne fante vedno cenjeno, z majhnim finančnim prispevkom. Pretvarjanje zla v dobro ni za vsakogar. To je uspelo don Bosku. Iz tega se lahko veliko naučimo.
Zanimivo pismo, ki daje vpogled v svet Valdocca
Naj predstavljamo še resnejši primer, ki je lahko poučen za današnje starše in vzgojitelje, ki se spopadajo s težkimi in uporniškimi mladostniki.
Leta 1865 je nekega Carla Bogliettija zaradi resne neposlušnosti udaril njegov asistent, klerik Giuseppe Mazzarello. Zgodilo se je v knjigoveški delavnici. Carlo je vložil pritožbo na Občinsko okrožno sodišče Borgo Dora, ki je sprožilo preiskavo in kot priče poklicalo obdolženca, tožilca in tri fante. Don Bosko je menil, da je najbolje, da se s pismom neposredno in vnaprej obrne na okrožnega sodnika. Tako bi bilo manj vznemirjenja s strani oblasti. Kot vodja oratorija je verjel, da lahko in mora to storiti in »biti pripravljen v imenu vseh […] dati čim večje zadoščenje komur koli«.
Dve pomembni pravni zahtevi
V svojem pismu najprej zagovarja svojo pravico in odgovornost vzgojitelja otrok, ki so mu zaupani: takoj poudi, da se zdi 650. člen Kazenskega zakonika, ki je omenjen v pozivu, »za to zadevo popolnoma nepotreben, kajti če bi ga razlagali v zahtevanem smislu, bi bilo občinsko okrožno sodišče uvedeno v domači red družin, starši in njihovi skrbniki pa ne bi smeli več grajati svojih otrok ali preprečevati domneve in neposlušnosti, [kar bi] resno škodilo javni in zasebni morali«.
Drugič, ponovi, da mu je vladna agencija, ki mu je poslala otroke, podelila pooblastilo, da »uporabi vsa sredstva, ki se mu zdijo primerna […] obdržati nekatere mlade v zavodu«; le v skrajnih primerih – in »večkrat« – je moral poklicati »roko javne varnosti«.
Incident, precedensi in vzgojne posledice
Kar zadeva mladega Carla, don Bosko piše, da ga je glede na obnašanje in stališča upora »oče večkrat zaman opozoril; da se ni izkazal le za nepopravljivega, ampak je klerika Mazzarella žalil, grozil in obrekoval pred tovariši«, tako zelo, da se je »ta asistent zelo blage in nežne narave tega tako prestrašil, da je od takrat naprej tako zbolel, da ni mogel nadaljevati službo, in še vedno živi kot bolan človek«.
Fant je nato pobegnil iz internata in nadrejene preko sestre obvestil o svojem pobegu šele, »ko je videl, da dejanja ne more več skrivati pred policijo«, česar prej »za ohranitev časti« ni storil. Na žalost so njegovi tovariši nadaljevali s svojim nasilnim vedenjem, tako da je bilo – kot še piše don Bosko – »nekatere od njih treba odsloviti iz delavnice, druge boleče predati organom javne varnosti, ki so jih odpeljali v zapor«.
Don Boskove skrbi
Soočen z mladim »porednežem, ki žali in grozi nadrejenim« in ki »drzno obtožuje tiste, ki svoje življenje in svoje premoženje posvečajo v njegovo dobro« […], se don Bosko na splošno drži dejstva, da »mora javni organ vedno priskočiti na pomoč zasebnemu organu in ne obratno«. V konkretnem primeru ne zavrača kazenskega postopka, ampak pod dvema določenima pogojema: da fant najprej predstavi odraslo osebo, da »prevzame stroške, ki bi lahko nastali, in odgovornost za resne posledice, ki bi lahko nastale«.
Da bi preprečil morebitno sojenje, ki bi ga nedvomno izkoristil nasprotni tisk, gre don Bosko še korak dlje: vnaprej zahteva, da se »škoda, ki jo je utrpel asistent v svoji časti in osebi, vsaj popravi, dokler ne bo nadaljeval svojega rednega poslanstva«, »da bo stroške tega primera nosil on« in da niti fant niti »njegov sorodnik ali svetovalec« gospod Stefano Caneparo, ne smeta priti v Valdocco, »da bi ponovila dejanja neposlušnosti in škandalov, ki sta jih že nekajkrat povzročila«.
Sklepna ugotovitev
Ni znano, kako se je žalostna afera končala; najverjetneje je prišlo do predhodne arbitraže med strankama. Kljub temu je dobro vedeti, da fantje iz Valdocca niso bili vsi Dominiki Saviji, Frančiški Besucci ali Mihci Magoneji. Bili so tudi mladi »prestopniki«, ki so delali težave don Bosku in njegovim mladim vzgojiteljem. Vzgoja mladih je vedno zahtevna umetnost, ki ni brez tveganj. Tako nekdaj kot danes je potrebno tesno sodelovanje med starši, učitelji, vzgojitelji in uslužbenci organov pregona, ki jih vse zanima izključno dobro mladih.
Francesco Motto SDB, vir: donbosco.press, prevod: bans