Dragi bralci Don Boska, pišem vam v trenutkih presenečenj in tavanja, z mislijo na mesec maj, Marijin mesec. Po vsem salezijanskem svetu smo se posvetili naši skupni mami, Mariji Pomočnici, in po njeni priprošnji prosili Gospoda za pomoč in tolažbo v teh strašnih urah. Izročam mu strah pred težavami, s katerimi se bomo soočili »potem«.
A tudi sredi tolike žalosti, joka in smrti, ob najbolj bolečih izgubah, odkrijemo ljudi, ki so s svojim pričevanjem vere in upanja »Božja beseda« in Božji posredniki. Ko sem spoznal take ljudi, pristne v preizkušani veri in pričevalce »prepuščenosti Bogu«, nimam svojih besed. Zato vam posredujem resnično pričevanje, ki odkriva »čudež« oseb.
To je čas žrtvovanja. V težkih preizkušnjah, kot je ta, ljubezen daje življenje.
Ravnokar je izgubila moža. Poročena sta bila 23 let in si ustvarila lepo družino s petimi otroki.
Začelo se je z boleznijo na rojstni dan ene od hčera. Zbudil se je z visoko vročino. Imel je znake gripe, vrtoglavico in kašelj, za katere so mislili, da sta začasna. A po nekaj urah so se stvari poslabšale.
Ni bilo toliko težav z dihanjem kot z vrtoglavico. Poklicali so reševalce in ga odpeljali v bolnišnico. Najprej je bil na opazovanju. Niso sumili, da bi lahko šlo za koronavirus. Ta dan niti še niso imeli pripravljenih testov za Covid-19. Vendarle so ga naslednjo noč iz preventive dali v oddelek za osamitev.
Naslednji dan so ga prepeljali na intenzivno nego in opravili test. Zdravniki so dejali ženi, da ga ne more več spremljati in naj se vrne domov. Kmalu za tem so jo ponovno poklicali v bolnišnico, da bi se poslovila od moža, saj se je njegovo stanje hitro slabšalo.
Prišla je skupaj z duhovnikom, ki mu je podelil bolniško maziljenje in ga pozdravila. Tisto popoldne je izvedela, da je bil test na koronavirus pozitiven, zato je z otroci ostala doma v samoizolaciji, mož pa je zadnje ure življenja preživel v bolnišnici. Sam.
Dejala je, da ji je bilo v tem času najtežje, ker ga ni mogla obiskati, biti ob njem in govoriti z njim. Bil je popolnoma izoliran, nihče ni smel k njemu. Zaradi koronavirusa je bila izolirana celotna bolnišnica.
Ta čas je ta žena in mati preživljala doma v neznanskih srčnih bolečinah.
»Zelo težko je, a čutim Kristusov objem. Občutek, da je z menoj na križu, tako kot jaz z njim v medsebojni podpori, in zavedanje, da je tudi mož v njegovih rokah, mi dajeta moč.«
Mati in otroci so tolažbo našli v molitvi: »Vsak dan molimo rožni venec in eno za drugo molimo devetdnevnico k sv. Jožefu. Molimo za vse, ki so v podobnem položaju.«
Z občudovanja vredno vero priznava, da »so bili dnevi, ko sem se počutila zelo slabo, a sedaj na vse gledam v miru in s sprejemanjem. Živeti s sprejemanjem pomaga živeti z manj razočaranja, z nevidnim trpljenjem, a v miru, da je vse to v vsakem primeru vendarle Božja volja, amen.«
Nekaj dni pred smrtjo je z drugimi želela deliti to izkušnjo družinskega življenja.
Njeno pričevanje nas uči, da četudi nismo pripravljeni na tako velike preizkušnje, nam občutek ljubeznive Božje navzočnosti da moči in pomaga živeti trpljenje z »manj razočaranja«, kot pravi ta verna žena, ki ve, da ljubezen nima mej in da je v tako težkih trenutkih pomembno, da se naslonimo na križ.
Dva dni pred moževo smrtjo je poslala tole sporočilo: »Hvala za tolika sporočila podpore in molitve. Ohranjajo me pri življenju, vedoč, da toliko ljudi moli zanj. Tudi če ne bo ozdravel, bo tako zaradi večjega dobrega. Ostaja močno krvaveča rana, a istočasno ti Bog dá videti ljubezen drugih, kakor ljubi On. To je nekaj veliko večjega od nas samih.«
Ko so žena in družina prejeli novico o smrti moža in očeta, so se povezali bolj kot kdaj koli. Dihajo ljubezen in gotovost, da niso sami. Samo globoko ljubeče srce lahko reče: »Odšel je v nebesa z Jezusom. Zaupam v Boga, ki mi daje moč in mir.«
Predajam vam to pričevanje. Mogoče bodo drugi izgube doživeli v obupu. Ne bodo vsi razumeli odziva te žene in matere. A sprejeti moramo, da je vsakdo edinstven in neponovljiv. V tem primeru je vera presegla izgubo ljubljene osebe, čeprav bolečina in velika praznina izgube za vedno ostaneta.
Don Bosko nas vedno spominja, naj zaupamo Mariji Pomočnici in bomo videli, kaj so to čudeži. Naše naravno, hitro in neposredno teženje je, da vidimo čudež le v ozdravljenju raka ali podobne bolezni … toda, kar je v srcu doživela ta žena in mati petih otrok, je živi čudež vere.
Ne izgubimo te vere ne upanja, ki nas morata zaznamovati. Naj nas Pomočnica še naprej drži za roko kot mama, saj je to, kar je dejal Jezus, popolnoma res za vse: »Žena, glej tvoj sin! Glej, tvoja mati!« (Jn 19,26-27)
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik salezijancev