V četrtek, 23. januarja 2025, so na posebnem zasedanju Dikasterija za zadeve svetnikov teološki svetovalci podali soglasno pozitivno mnenje glede kreposti, slovesa svetosti in znamenj za Božjega služabnika Konstantina Vendrameja (1893-1957), duhovnika Družbe sv. Frančiška Saleškega, misijonarja v Indiji.
Positio o njegovih krepostih je bil na Dikasterij oddan 19. septembra 2023. Poročevalec je bil p. Szczepan Tadeusz Praśkiewicz, OCD, postulator Pierluigi Cameroni in urednica dr. Lodovica Maria Zanet, sodelavka vrhovne salezijanske postulature. Devet svetovalcev preučilo junaško izvajanje krščanskih kreposti Božjega služabnika, skupaj s slovesom svetosti in znamenji. Na podlagi te sodbe bodo kardinali in škofje, člani dikasterija, lahko naknadno izrazili svojo sodbo.
Novica je zbudila veliko veselje zlasti v kraju Colle Umberto (Treviso), rojstnem kraju Božjega služabnika, in v škofiji Vittorio Veneto, kjer je skupina ljudi že nekaj let predana širjenju svetosti Božjega služabnika, ki se je odlikoval s svojo apostolsko gorečnostjo kot »zmagovalec duš«, tako da so ga imenovali sv. Frančišek Ksaverij severovzhodne Indije.
»V tem svetem letu, posvečenem krščanskemu upanju, in ob 150. obletnici prve salezijanske misijonske odprave, je pričevanje Konstantina Vendrameja v resničnem romarju upanja. Navdihnila ga je apostolska gorečnost misijonarjev evangelija in je oznanjal Božjo besedo tako, da je prehodil do 50 kilometrov na dan in v vseh, ki jih je srečal, navdihnil veselje do življenja ter odprl mnoga vrata in srca upanju,« je novico komentiral Cameroni.
Božji služabnik Konstantin Vendrame se je rodil v kraju San Martino di Colle Umberto blizu Trevisa 27. avgusta 1893 v revni družini s trdnimi krščanskimi vrednotami, preizkušeni zaradi bolezni in številnih žalosti. Konstantin je zelo mlad začutil klic v duhovništvo in je leta 1908 vstopil v semenišče škofije Ceneda v bližini Vittoria Veneta. Leta 1912 je zaradi ljubezni do misijonov odšel k salezijancem.
Kot novinec 1913, z začasnimi zaobljubami 1914 in večnimi 1920 se je s prakso usposabljal za redovno življenje. V prvi svetovni vojni je kot vojak zvesto ohranjal svojo poklicanost. Mašniško posvečenje je prejel 15. marca 1924 v Milanu, misijonski križ pa 5. oktobra v baziliki Marije Pomočnice v Turinu. Nato je odšel v severovzhodno Indijo (Asam) in 24. decembra 1924 prispel v Shillong.
Kot misijonar je deloval kot župnik v mnogih župnijah: Shillong-Laitumkhrah, Jowai, Wandiwash in Shillong-Mawkhar. Od leta 1951 do svoje smrti je prehodil neizmerne razdalje, da bi dosegel najbolj oddaljene duše: bil je ubog z ubogimi in je omehčal najbolj trdovratna srca, z nasmehom sprejemal trud in nevarnosti apostolskega življenja.
K Kristusu in Cerkvi je pritegnil na tisoče duš, protestantov in poganov. Muslimani in hindujci so ga imeli za pravega Božjega moža. Med drugo svetovno vojno je bil prisiljen prekiniti poslanstvo. Kot italijanski državljan na tleh britanskega imperija bil je skupaj z mnogimi drugimi zaprt najprej v Gurkhi, nato v Deoliju, nazadnje v Dehra Dunu in v tej navidezni nepremičnosti razkrival moč tolažbe in podpore.
Ker ga je prizadela tudi artroza hrbtenice in je do omedlevice trpel zaradi neznosnih bolečin, je zadnje mesece preživel v duhu popolne daritve, hospitaliziran v Dibrugarhu, kjer je umrl na predvečer praznika sv. Janeza Boska, 30. januarja 1957. Pogreb je izražal zmagoslavje vere in hvaležnosti. Vse življenje ga je spremljal sluh svetosti in čudežev. Primerjali so ga s svetim Pavlom, Frančiškom Ksaverijem in Vincencijem Pavelskim.
O njem je bilo rečeno: »Konstantina Vendrameja se spominjamo kot duhovnika, ki nas je ljubil s Kristusovim srcem, toplim in človeškim, močnim in zvestim, pripravljenim dati svoje življenje za nas.«
ANS