Na Svetovnem dnevu mladih sem srečal čudovite ljudi in čudovite mlade. To so bili navdihujoči dnevi. Zato so besede papeža Frančiška, ko je izpostavil don Boska, kako je znal gledati z Božjimi očmi, v hipu obšle svet, se vsidrale v spomin družbenih omrežij in jih je tam moč najti.
Osebno me je v srce ganila zgodba ene od pričevalcev. Mlada mamica, ki jo je prizadela huda bolezen, jo je priklenila na dom za več kot leto in pol. Tudi sama ni želela vedeti ničesar o nikomer, ni si želela iti na obisk ali biti obiskana. Zanjo se je življenje končalo.
Ljudje, ki so jo imeli radi, so jo povabili, da bi nekaj časa preživela v salezijanski hiši. Z nemalo odpora in na vztrajno prigovarjanje je sprejela in od tedaj (minilo je že precej let) ni več zapustila salezijanske navzočnosti. Videl sem jo. Tam sem jo srečal. Takrat si nisem niti predstavljal, kaj vse je morala pretrpeti. Njena dinamika, vodstvene sposobnosti in sposobnost vključevanja drugih so mi risale predstave polnega življenja v nenehni rasti, v napredovanju in uspehi. Ni bilo tako, a zgrabila je čudovito priložnost. Plaho se je približala in se srečala z ljudmi, ki od nje niso pričakovali ničesar, le »znali so jo gledati z Božjimi očmi.«
Prisluhnil sem pričevanjem mladih na Svetovnem dnevu mladih in doživel čudovit don Boskov praznik v Panami (z nabolj številčno in pisano procesijo, kar sem jih kdaj videl). Mladi so pripovedovali zgodbe življenja, v katerih so bili slišani in objeti s posebnim pogledom, Božjim pogledom.
Objeti življenje
Papež Frančišek je med sobotnim bedenjem na Svetnovnem dnevu mladih čudovito potrdil, da »objeti življenje pomeni objeti tudi tisto, kar ni popolno, kar ni čisto in destilirano, a zato še ni manjvredno ljubezni.« To dela svet drugačen, v katerem se med seboj sprejemamo kot ljudje.
Vemo in mnogi smo prepričani, dragi bralci, da »ljubezen ozdravlja«, ljubezen je zdravilo in »samo to, kar je ljubljeno, bo rešeno.« Ravno zaradi tega je prvi korak, ki ga moramo narediti kot vzgojitelji, prepričani zagovorniki salezijanskega sloga ali pa preprosto kot dobri ljudje, da pogumno objamemo življenje, kakršno je, z vso svojo krhkostjo in majhnostjo, večkrat celo z vsemi svojimi protislovji in pomanjkanjem smisla.
Mlada mamica, ki sem jo omenil zgoraj, je iskala ta smisel življenja, prostor in ljudi, kjer se je s svojim telesom, srcem in mislimi, v vsej svoji osebnosti začutila kot »del nečesa«, »del velike skupnosti,« ki jo je potrebovala z njeno zgodbo življenja. In to ji je spremenilo smisel.
Tisti večer na Svetovnem dnevu mladih je papež Frančišek povedal tudi nekaj besed o don Bosku, ki so me napolnile z blaženostjo pa tudi z zahtevami, saj jih ne moremo samo poslušati in ostati ravnodušni. Zvestoba don Bosku danes pomeni sprejemati enake izbire in odločitve, ki jih je sprejel on sam. In bi jih sprejel tudi v teh naših težkih časih.
Dar korenin
»Don Bosko,« je dejal papež Frančišek, »ni iskal mladih na kakšnem posebnem ali oddaljenem kraju … (izbruhnil je bučen aplavz) … vidi se, da ste tukaj tisti, ki imate radi don Boska … don Bosko ni šel iskat mladih kam daleč. Preposto se je naučil gledati in videti vse, kar se je dogajalo okoli njega in na to gledati z Božjimi očmi. Prevzelo ga je na stotine zapuščenih otrok in mladih, brez izobrazbe, brez dela in brez prijateljske roke v skupnosti. Mnogi drugi so živeli v tistem mestu in mnogi so te mlade kritizirali, niso pa nanje gledali z Božjimi očmi. Mlade je potrebno gledati z Božjimi očmi. Don Bosko je to znal, znal je narediti prvi korak: objel je življenje, kakršno je bilo in nato šel brez strahu naprej ter naredil drugi korak: z njimi je ustvaril skupnost, družino, v kateri so se ob delu in učenju čutili sprejete. Dati jim korenine, da se jih oprimejo in lahko dosežejo nebesa. Da lahko postanejo nekdo v družbi. Dati jim korenine, da se jih oprimejo in jih ne odnese prvi veter. To je počel don Bosko.«
Vse to in še več sem prejel v tistih dnevih. Dušo in srce so mi napolnili obrazi. Kot je dejal veliki škof Pedro Casaldáliga, ko si je predstavljal srečanje z Bogom ob smrtni uri: »Kaj si storil v življenju?« Razprl je prazne roke in srce, polno imen.
Dragi bralci Salezijanskega vestnika, ki je bil ustanovitelju don Bosku tako ljub in drag, »odrešenje, ki nam ga podarja Bog, je klic k soudeležbi zgodbe ljubezni, ki se prepleta z našimi zgodbami; ki živi in se hoče rojevati med nami, da bi tudi mi dajali sad, kjer koli smo, kakršni koli smo in s komer koli smo« (papež Frančišek).
V dobrotljivem Božjem in don Boskovem pogledu.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik