Danes mineva 139 let od znamenitega »Pisma iz Rima«, ki ga je don Bosko napisal svojim salezijancem, da bi jih posvaril pred nevarnostjo izgube resnične »salezijanske« narave bivanja med mladimi, to je vzgoje in evangelizacije. Način prisotnosti med mladimi, ki vključuje ljubezen, zahteva vidnost te ljubezni, zna vzbuditi vprašanja, ponuditi modele, rojeva sanje, načrte in perspektive ter na koncu rodi zrele može in žene, sposobne zgraditi Božje kraljestvo v službi bratom in sestram. V zadnjem času je zaslužni vrhovni predstojnik Pascual Chávez Villanueva predlagal posodobljeno branje tega pisma, ki je in ostaja karizmatični temeljni kamen za celotno Družbo in za salezijansko družino.
Don Boskovo pismo (sanje), ki ga je maja 1884 napisal iz Rima, razjasni dialektiko med »navzočnostjo karizme« in »vzgojnim ali socialnim poslanstvom«. Zelo lahko obstaja navzočnost karizme brez poslanstva, kot je to doživel don Bosko v Turinu, preden je vzklila valdoška resničnost, ali kot je v okoljih, v katerih je poslanstvo iz različnih razlogov nemogoče. Lahko pa obstaja poslanstvo brez navzočnosti karizme: delo, ki poteka po inerciji, ki je izgubilo proaktivno sposobnost in pomen, ki morda temelji na slavni preteklosti, vendar nima ničesar več za povedati v družbenem in cerkvenem scenariju današnjega dne.
Pascual Chávez, soočen s tem tveganjem, predlaga ponovno branje Pisma iz Rima, ki ga opredeljuje kot »Don Boskov evangelij«. Umesti ga v današnje realnosti in njenih izzivov, kot so na primer: »Vdor informacijskih tehnologij v vse vidike vsakdanjega življenja, vrtoglavo pospeševanje sprememb in inovacij; kriza vrednot, tradicionalnih etičnih gotovosti in dogovorov družbenega soglasja; vse večja kompleksnost individualnega in družbenega obstoja; kulturna homogenizacija, h kateri vodijo mednarodni trg in potrošniške potrebe; drobljenje misli in pogledov na sedanjost, s posledičnimi težavami za dober spomin na preteklost in za dolgoročne prihodnje projekte; sekularizacija družinskega in družbenega življenja … In še veliko drugih pozitivnih elementov, ki so značilni za današnje mlade«.
V tem kontekstu so salezijanci poklicani, da zmorejo ohraniti izvirnost svoje duhovnosti in domačnost, ki je značilna za oratorij ter predloge prilagoditi stvarnosti, v kateri delujejo. »Gre za vprašanje«, pojasnjuje Chávez, »sprejemanja ljudi takšnih, kakršni so, v stanju, v katerem so in kakršen je lahko vsak od njih. Ob tem lahko nakazujemo predloge in predlagamo intervencije, primerne za fante in dekleta in v posebnih situacijah. Gre za iskanje tistega redkega ravnovesja med temeljnimi predlogi pomena in spoštovanjem osebne in kolektivne dinamike, ki jo potrebuje vsak, da jih doseže.«
Don Chávez identificira šest najpomembnejših elementov v Pismu iz Rima:
– znati uporabljati jezik ljubezni – to je veliko načelo »vidnosti ljubezni«;
– razumevanje mladih – racionalni element, ki omogoča preklic generacijske distance;
– imeti srečo v srcu – kot cilj vsakega poklica in prednostno pot za evangelizacijo;
– biti prisoten – fizično in v iskrenem dialogu in soočenju;
– premagovanje formalnosti – sprejemanje izobraževalnih prizadevanj, da bi mladim dali modele za rast;
– delitev akcije – spremljanje in spodbujanje protagonizma mladih.
ANS