Tomaž Stojc prihaja iz župnije Homec. Star je 25 let in je mladi salezijanec. Rad se ukvarja z vrtnarstvom, aranžiranjem, šivanjem, rad ima tudi nekatere športe. Domači kraj ga je zelo zaznamoval s prelepim pogledom na hribe, kamor se večkrat poda v družbi mladih in sobratov.
Kako in kdaj si se odločil, da bi rad postal salezijanec?
Da bi postal salezijanec, sem začel razmišljati, ko sem obiskoval Gimnazijo Želimlje, ki jo vodijo salezijanci. Z njimi sem delil vsakdanje življenje ne samo v gimnaziji, ampak tudi v Domu Janeza Boska. Z nami so bili od jutra do večera. Njihova nevsiljiva navzočnost med mladimi me je najbolj nagovorila, tako sem se odločil, da tudi jaz postanem salezijanec. Bili so nam v vsem vse. Med nami so bili kot prijatelji, očetje, učitelji – kakor don Bosko.
Ti je bil kdo od salezijancev še posebno velik zgled?
Na Rakovniku mi je bil največji zgled pokojni salezijanec duhovnik Franc Drobnič. Za vsakega človeka je našel prijazno besedo tako na ulici kot v spovednici ali v svoji pisarni. S svojo osebno držo je kazal na Jezusa, ki sprejema vsakega človeka.
Kaj pomeni, da bi rad postal salezijanec brat?
Med noviciatom je v meni dozorela želja, da postanem salezijanec brat (ne duhovnik). To je poseben poklic znotraj redovniškega življenja. S svojim načinom življenja mladih ne bom nagovarjal predvsem preko zakramentov, ampak dela. Kot pravi don Bosko: »Salezijanec brat je apostol in vzgojitelj, je resnični evangeljski delavec.«
Kaj trenutno počneš? Kako si bil v času epidemije, ko so bile šole in dijaški domovi zaprti, povezan z dijaki?
Trenutno sem na vzgojno-pastoralni praksi v Želimljah. Vrnil sem se na kraj, kjer sem začutil redovniški poklic. Moja naloga je, da sem pomočnik vzgojitelja fantovske vzgojne skupine. Preprosto z njimi živim. Ob vseh trenutkih dneva se bogatimo in spoznavamo drug drugega. Skupno bivanje nam je letos prekrižala »korona«. Vse stike z dijaki sem ohranjal preko spleta in telefonskih pogovorov.
Moram reči, da je vzdrževanje odnosov na daljavo zelo zahtevna naloga. Vseeno pa sem hvaležen Bogu za to obdobje »korone«, ker sem osebno rasel in poglabljal svoj poklic.
Kako vidiš danes mlade? Kaj misliš, da boš lahko mladim »dal« kot salezijanec?
Na mlade danes gledam z očmi prihodnosti. Kar jim bom poskušal dati v tem obdobju, bo zraslo in rodilo sad v prihodnosti. Mladim bi rad posredoval vero, krščanske vrednote in veselje do življenja v najširšem pomenu. Rad bi jim pokazal tudi vrednost vztrajnosti v obdobju težav, s katerimi se srečujejo.
Kaj bi svetoval fantom in dekletom, ki morebiti razmišljajo o duhovnem poklicu?
Dragi fantje in dekleta, ne bojte se Gospodovega klica. Bodite pogumni, veseli, vztrajajte na poti, ki vam jo je pripravil Bog. On nikoli ne razočara!
Pogovor je bil objavljen v reviji Ministrant 5/2020-21