V korak z mladimi.

»Ne morem, da ne bi bila zraven«

Polona Dominik po drugem prebolelem covidu-19

Kmalu bo minilo tri leta, odkar sem v Marijinem svetišču v Ljubljani na Rakovniku dala obljubo pred odhodom v misijone in prejela misijonski križ. Čeprav sem obljubo izpovedala za tri leta, verjamem, da to ne pomeni slovo od misijonov. Je pa gotovo mejnik, ki mi da misliti, kaj mi je v tem času najbolj polnilo srce.

Ko to pišem, se že drugič nahajam v dvotedenski karanteni z okužbo covid-19, ki hvala Bogu mineva blago. Po tednu ležanja z visoko vročino se sedaj počutim bolje, da postopam po verandi in skozi okno opazujem svoje otroke na igrišču. Kako težko je ne biti zraven! Ko pišem o tem, kaj mi je v teh letih najbolj polnilo srce, se ob poslušanju in gledanju dogajanja na igrišču zavem, da je bilo to: biti skupaj v sproščenem ozračju.

Večkrat sem pisala o razburljivih dogodkih, težavah, izzivih in tragedijah v Etiopiji, ki so žal zaznamovale življenja tukajšnjih prebivalcev. Kljub vsemu je moje bivanje tukaj najbolj zaznamovalo delo z otroci z ulice, v salezijanski šoli in ustanovi Bosco Children.

Vzajemno veselje in medsebojna izmenjava, občutek smiselnosti in sreče mi ne dovoli, da rečem le, da jaz pomagam njim.

Karkoli se je že dogajalo po državi, od pandemije in zaprtja do nasilnih protestov na mestnih ulicah in vojne, ki se še vedno odvija in grozi vsak dan, od naravnih katastrof do marsičesa, ne glede na prav vse, so otroci tu z nami in mi z njimi. Nimajo kam in zato tudi mi ne moremo nikamor. Karkoli se že dogaja na drugi strani ograje, so oni vsak dan lačni, lačni hrane, igre, učenja, topline in ljubezni. K nam so prišli sestradani. K nam so prišli sestradani.

Vedno sem se zavedala, da je njihova navzočnost mene ohranjala »pri pameti«, saj se otroci ne obremenjujejo s težavami sveta. Ob njih zato nimaš časa razmišljati, kako grozno je stanje v državi in v svetu. Program namreč teče naprej! Od jutra do večera, ne glede na vse. Mogoče zveni kot nekakšna žrtev z naše (odrasle) strani, a niti najmanj ni tako. Ne trdim, da včasih ni bilo težko, a hkrati nismo imeli prostora za obup in pritoževanje nad položaji. ki so v preteklem času marsikoga obrnile v žalost, negodovanje, konflikte …

Hkrati nas je vse, kar počnemo z mladimi, polnilo z neko čudovito energijo, sestavljeno iz tisočih živih trenutkov, ki prihaja iz dela z mladimi. Še posebej v času, ko so bile vse šole (tudi salezijanske) sedem mesecev zaprte in so ljudje samevali, smo bili mi vseskozi sredi življenja. Vedno sem bila hvaležna, da sem tukaj z njimi, še posebej pa v tem času. Včasih sem se spraševala: »Kdo pomaga komu?« »Mi njim« bi bil prehiter odgovor. Da, damo jim vse v mnogih oblikah (hrana, bivališče, izobrazba, delo). A vzajemno veselje in medsebojna izmenjava, občutek smiselnosti in sreče mi ne dovoli, da rečem le, da jaz pomagam njim.

To obojestranskost je pedagoški genij don Bosko genialno razložil s svojim življenjem in vsem, kar je naredil za mlade. In kako srečen je bil med njimi. Odkar sem obiskovala salezijansko gimnazijo, mi je don Bosko zgled. Tu pa sem vse to vsakodnevno tudi občutila in izkusila. Ob vsej pestrosti programa me vedno znova zabava opažanje, da čeprav cenijo pouk in program, njihovo srce ostaja na igrišču. Še preden se z ulice pridružijo programu, vprašajo, če imamo igrišče in igramo nogomet. Vse drugo jim je manj pomembno.

Če te ni zraven, manjkaš in to opazijo.

Da imamo veliko časa in prostora za igro, ima pomembno vlogo pri tem, da vztrajajo v našem programu, kjer se pričakuje sicer veliko dela, učenja in discipline. Ko so v razredu, čakajo na odmor, da se bomo vsi zopet srečali na igrišču. Ko se sekunde bližajo zvoncu za odmor, že cepetajo, ob zvoncu dobesedno drvijo iz različnih koncev ustanove proti igriščem, kjer spustijo vso svojo energijo s takšno ali drugačno žogo.

Ure in ure sem zadnja tri leta preživela na igrišču ali ob njem. Vsak dan. Najbolj sproščeni pogovori so potekali prav na igrišču. Največ smeha ob preprostih šalah in pripovedih, največ materinske pozornosti z oskrbo površinskih ran, ki je ne more nadomestiti zdravstveni tehnik, čakajoč v svoji ambulanti. Nič od tega se ne bi zgodilo, če ne bi preprosto bila tam. Ne le včasih, ampak vedno, ko je bilo le možno. Tri leta.

Če te ni zraven, manjkaš in to opazijo. S prisotnostjo pokažeš to, kar je rekel don Bosko: »Ni dovolj, da imaš mlade rad, temveč da to tudi vedo!« Priznam, da sem si na igrišču kdaj mislila, da se čas nikamor ne premakne in bi med tem lahko »naredila še kaj drugega,« a biti z njimi je bila vsakokrat drugačna izkušnja. Vsakič druga tema, druga šala, drug obraz … in ista domačnost. Domačnost src, ki se ne rodi v razredu, niti v delavnici, temveč le na igrišču. In ta domačnost daje čas vsemu drugemu, učni uri v razredu ali pomoči v delavnici. Ponovno se mi je potrdila slavna trditev: »Vzgoja je stvar srca.« Če si tam, kjer je njihovo srce, se odprejo za vzgojo. Če imaš rad, kar imajo radi mladi, postane vsak trenutek vzgojni.

Ko pomislim na svoja leta v Gimnaziji Želimlje, mi ne pade najprej na pamet razred, temveč ves čas, ki smo ga preživeli skupaj z vrstniki in salezijanci, ki so bili ves čas konkretno z nami. Tu sem se oblikovala. Zaradi tega sem si že takrat rekla: »Ko bom velika, bom salezijanec!«

Polona Dominik, laiška misijonarka

Morda vas zanima tudi