»Ljudje, ki bežijo pred vojno, ne prihajajo več v takšnem številu kot pred tedni, nekateri pa se celo vračajo na svoje domove. Vojna zdaj poteka predvsem na vzhodu Ukrajine, vendar še naprej sprejemamo in skrbimo za tiste, ki prihajajo. Potrebujejo zavetje, hrano, zdravstveno in psihološko oskrbo. Spremljamo tudi mladoletnike in jim omogočamo šolanje,« pojasnjuje salezijanec iz Krakova.
Svetovna salezijanska solidarnost v ukrajinskih kriznih razmerah sodeluje s številnimi pobudami vseh vrst. Ko je jasno, da se vojna ne bo kmalu končala, že poteka druga faza načrtovanja in zagona obnove domov, bolnišnic in šol v Ukrajini.
Kljub temu je potrebna takojšnja in nujna pomoč pri reševanju izrednih razmer, ki še vedno neposredno vplivajo na milijone ukrajinskih državljanov, živečih na območjih, ki so najbolj vpletena v oboroženi spopad.
Don Boskovi sinovi se še naprej odlikujejo tudi na tem področju, saj si prizadevajo za nakup, prevoz in razdeljevanje osnovnih potrebščin v Ukrajini. Zagotavljajo nastanitve, pohištvo in posodo za begunce v salezijanskih ustanovah in podpirajo vzdrževanje razseljenega in begunskega prebivalstva.
Med več deset don Boskovimi sinovi, ki se od 24. februarja zavzemajo za lajšanje trpljenja ukrajinskega prebivalstva, omenimo le dva salezijanca: Oleh Ladnyuk je še vedno prisoten v mestu Dnipro, Hryhoriy Shved pa je ravnatelj v salezijanski skupnosti v Vynnyky v Lvovu in redno obiskujejo družine v Lisičansku, Severodonecku, Hersonu in Nikolajevu ter jim prinaša hrano ali druge potrebščine, ki jih potrebujejo.
Oba salezijanca, člana grškokatoliške vizitatorije Marije Pomočnice v Ukrajini, predstavljata le nekaj najnovejših vektorjev svetovne salezijanske solidarnosti, ki je vključevala in še vedno vključuje na tisoče ljudi po vsem svetu prek skupnosti, ustanov, šol, oratorijev, župnij, prostovoljcev, dobrotnikov.
Od začetka konflikta se je v salezijanskih ustanovah zadržalo več kot 15.000 razseljenih oseb. V salezijanskih domovih v Ukrajini in sosednjih državah pa je še vedno več kot 5.000 ljudi deležnih vsakodnevne pomoči.
Več kot sto dni po začetku vojne, ko se svet privaja tudi na ta novi konflikt – tako kot se je to zgodilo v Siriji, Etiopiji, Jemnu in neštetih drugih pozabljenih vojnah, ki potekajo po vsem svetu – je morda koristno ponoviti poziv, ki ga je Aleksija, mlada ukrajinska begunka, ki so jo sprejeli salezijanci v Krakovu, naslovila na salezijanski misijonski urad v Madridu: »Ne pozabite nas. Hvaležni smo za vso pomoč in molitve, vendar smo Dnipro zapustili pred dvema mesecema in pol in si želimo, da bi se to končalo in bi se lahko vrnili domov. Po sto dneh vojne v Ukrajini se želimo vrniti k svojim družinam!«
Njene besede so enake besedam večine begunskih žensk in otrok. Spreminjata se kraj in datum, ne pa tudi zmožnosti razumevanja vojne in želja po miru.
Povzeto po ANS
