V korak z mladimi.

Nevarnosti in stranpota v posvečenem življenju

»To drevo ni izruvano, kajti naše korenine so v Bogu in nihče ne more ničesar iztrgati iz Očetove roke … Tragično se je zlomilo v svojem lepem zanosu k nebu, namenjenem naravnost k Bogu …«

S to prispodobo, polno simbolike, se začne obsežno in temeljito delo priorja Velike Kartuzije br. Dysmasa de Lasussa, ki se je na temelju pričevanj, osebnih srečevanj in analiz poglobil v medosebne odnose menihov, redovnikov in posvečenih oseb.

Na temelju žgočih besedil avtor pokaže, da more podrto, vendar ne izkoreninjeno drevo na novo oživeti. Polomljeno deblo in veje ostanejo na tleh, saj se trpljenje iz preteklosti ni izbrisalo in travmatični spomin ostaja živ, toda Božja ljubezen je najmočnejša.

»Knjiga izhaja ravno ob pravem času, da utrdi ‘imunsko zaščito’ Cerkve in vseh skupnosti, da bodo s preventivo bedele nad vedno možnimi odkloni. V jasnem spoprijemanju s to dramo daje priložnost za globok in prosojen razmislek o redovniškem življenju.«
Msgr. José Rodriguez Carballo, tajnik Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja

Redovniško življenje ni cilj, je samo oblika. Cilj je oseba, Jezus Kristus, ali še bolje tri Božje osebe, ki so Eno. Kar ne bo dano v okviru redovniškega življenja, bo dano drugače, nič ne bo izgubljenega. Obličje Boga, ki ga bomo odkrili na koncu poti, bo najverjetneje lepše, globlje, bolj žareče, zlasti bolj resnično kakor obličje, ki bi ga spoznali po običajni poti. Tudi redovniško življenje ima svoje utvare, vse bodo očiščene. Pred nekaterimi potmi imamo v mislih željo, da bi Jezus in njegov Duh mogla reči: Izpolnjeno poslanstvo.

»Pričujoča knjiga ni samotarsko delo. Porodila se je iz srečanja z več žrtvami redovniškega življenja in iz pogovorov, ki so se vrstili štiri leta. Njim dolgujem jedro. Zahvaljujem se jim za izkazano zaupanje in njihovo podporo pri tem delu. Njihova pričevanja, v glavnem odlomki zasebnih pogovorov, so navedena brez imen oseb. Ime se ni zdelo koristno izmišljati. Ko kakšen navedek nima podatka, gre vedno za pričevanje.«
Dysmas de Lassus, prior v Veliki Kartuziji

Toda ne smemo sanjariti, vsi postopki o zlorabah se ne končajo s snidenjem in klike ostanejo. Da more pohabljen človek imeti zelo lepo življenje, ne odpravi preizkušnje pohabljenosti. Msgr. Ravel, ki je bil vojaški škof, pozna neizbrisne posledice posameznega nasilja, ki se morejo celo okrepiti, namesto da bi s časom pojenjale: »Petdeset let po dejanjih je njihova čustvena silovitost še močnejša. Naše duševne in telesne moči s staranjem šibijo. Z njimi popušča naša sposobnost, da bi zadrževali oddaljena dejanja svojega življenja. Travmatične posledice poženejo brez notranjih pregrad. Dvigajo se iz kotanje, kamor jih je človek hotel zasuti, da bi zasedel mesto na vzvišenih ravneh, kjer poteka običajno življenje. Zato govorimo o duševni in duhovni nezastarljivosti teh zločinov.«

Zato more biti morda za žrtev tako boleče, ko sliši nasvet, naj obrne list. Vendar pa je dovoljeno imeti upanje za vse, celo za tiste, ki bodo dejansko ali na videz izgubili vero. V vseh okoliščinah zlorab je dovoljeno reči, da žrtve niso zavrgle dobrega, temveč hudo, niso zavrnile Božjega obličja, temveč gledališko masko. Samo Bog je sodnik, samo On pozna srca.

»Br. Dysmas de Lassus v trinajstih poglavjih pokaže na ideal Bogu posvečenega življenja. Ob modrosti svetnikov redovnih ustanoviteljev stvarno oriše lepoto poklicanosti in tudi človekovo krhkost, ker nosimo zaklad v prstenih posodah. Knjiga se je porodila iz srečanja z več žrtvami raznovrstnih odklonov.«
Dr. Janez Ferkolj, prevajalec

»K sebi, Gospod, si nas ustvaril. In naše srce ostaja nemirno, dokler ne počije v tebi.« Ta klic, ki ga naslavljaš vsem, ker si jih vse ustvaril po svoji podobi, na poseben način namenjaš tistim, ki jih vabiš v posebno občestvo s seboj. Zakaj je treba, da so njihovi voditelji vedno tako nepopolni in v nekaterih primerih žal tako sleparski? Vemo, da skrbiš za vse, ker so tvoji, toda kako je včasih težko razumeti in celo sprejeti človeško usodo.

Leta in leta že izganjaš govedo, ovne in menjalce iz templja. Tvoji biči bolijo tvojo ponižano Cerkev in nekateri izmed njenih otrok jo zapustijo. Poskrbi zanje, ker jih razumeš, toda ne ustavi se, dokler ne bo zunaj vse, kar mora biti pospravljeno. Pomagaj nam počistiti to, kar ostane, da tvoja Cerkev ponovno najde svojo izgubljeno lepoto. Daj nam pogum, da spregovorimo, ko bo treba, in sprejmemo posledice. In če se moramo malce – ali zelo – stresti, ker smo preveč plašni, vseeno bolje, kakor da bi zaradi tega trpeli še drugi. Daj nam pogum, da ne bomo nikoli privolili v nesprejemljivo in da ne bomo zapirali oči in ušes, ko trpiš, da te ne bi nekega dne slišali reči: Jaz sem Jezus, ki si ga brez besed dovolil zlorabiti. Trda noč krivih zamolčanj gre proti koncu in zora se približuje. Pomagaj nam, da ne povesimo rok, kajti ostaja še velikansko delo, treba bo še veliko poslušati, celiti, popravljati, obvarovati.

»Zelo se veselim izida te knjige v slovenščini in upam, da bo odprla nova obzorja zlasti posvečenim osebam – a morda ne le njim.«
Frančišek M. Fodor, prior v Kartuziji Pleterje

Kaj boš storil s tistimi, katerih trpljenje poznaš samo ti? Bodi dober, da kakor zaklad ohraniš njihov zalet, željo, da te ljubijo in se ti podarijo. Ali nisi tega zaklada prav ti preoblikoval in polepšal med leti njihovega trpljenja? Radi bi, da bi mogli videti tvoje delo že v tem življenju. To ne bo mogoče pri vseh, toda ali je končno važno? Ali tistim, ki so te na videz zapustili, ne zadošča, da bi ti mogli tistega dne, ko te bodo srečali iz obličja v obličje, vzklikniti: To si bil torej ti? Ti, ki si še naprej tiho prebival v njih, ker nisi mogel pozabiti, da so se nekega dne odločili, da ti darujejo življenje.

Čas je težak, pomagaj nam, da ga ne zamudimo, da dela ne opravimo na pol. Naša odgovornost je velika do tistih, ki se nam še vedno pridružujejo, ne da bi pustili, da jih ustavi vse, kar slišijo, kajti iščejo te. Ohrani nas ponižne, da spet ne požene stari napuh, vedno potuhnjen v ruševinah, in da jim ne storimo nič žalega.

»Ljubimo te, Gospod, ker si ti nas tako zelo ljubil. Ne dovoli, da se iskanje tvojega obličja sprevrže v iskanje samega sebe. Vse nas vodi, mlade, ostarele, predstojnike, bolnike, ostani z nami na poti uboštva in upanja. Amen, pridi, Gospod Jezus.«

S temi besedami avtor zaključi svoje temeljito delo, ki ni namenjena le redovnikom in posvečenim osebam, temveč vsem, ki gradijo odnos z Bogom in bližnjimi. Zajetno knjigo na 358 straneh je v slovenski jezik prevedel dr. Janez Ferkolj, izdala pa jo je salezijanska založba Salve.

Morda vas zanima tudi