25. februarja 2020 so svetovalci zgodovinske komisije pri Kongregaciji za zadeve svetnikov izrazili pritrdilno mnenje k Positio suppletiva super martyrio salezijanskega duhovnika Elija Cominija (1910-1944).
Elija Comini se je rodil 7. maja 1910 v Bologni očetu mizarju Klavdiju Cominiju in materi šivilji Emi Limoni. V domači župnijski cerkvi so ga krstili 8. maja. Obiskoval je salezijansko šolo, kjer je pozneje zaprosil za sprejem k salezijancem. 3. oktobra 1926 je izpovedal prve redovne zaobljube. Šolanje je končal na salezijanski srednji šoli v Valsalicah v Turinu (1926-28) in diplomiral iz književnosti v Milanu. 16. marca 1935 je v stolnici v Brescii prejel duhovniško posvečenje. Poučeval je salezijanskem zavodu v Chiariju (1936-41) in v salezijanskem aspirantatu v Trevigliu (1941-44).
Poleti 1944 se je vrnil v Salvaro, da bi stal ob strani oslabljeni materi in pomagal svojemu dobrotniku msgr. Fidenciju Melliniju, ki ga je kot drugi oče spodbujal na poti v duhovništvo. Območje je bilo središče spopadov med nemškimi nacisti in zavezniki, pa tudi partizanskimi silami. Zato se je posvetil ubogim in razseljenim, ki jih je prizadela vojna. Na voljo je bil za spovedi in obhajanje svetih maš, svoje glasbene sposobnosti pa je uporabil za dviganje duha med ljudmi.
Skupaj z Martinom Capellijem, duhovnikom Presvetega Srca Jezusovega, je obiskoval in oskrboval begunce in zdravil ranjence, pokopaval umrle in skušal miriti nasprotne strani, večkrat za ceno lastnega življenja. V Salvaru so nemške SS enote v spopadih s partizani zajele 69 ljudi, med katerimi so bili tudi umirajoči. Elija in Martino sta se 29. septembra napotila k njim, ko so ju zajele nemške enote. Pod obtožbo, da sta partizanska vohuna, so ju prisilno odvedli na delo. Sleči sta morala duhovniška oblačila in v zasramovanju prenašati strelivo, nato pa so ju z drugimi zaprli v neki hlev. Elija je zavrnil ponujeno svobodo in ostal z zaporniki. Po hitrem montiranem procesu so ju obsodili na ustrelitev.
Zvečer, 1. oktobra, je vojak SS Elija močno udaril po rokah z zahtevo, da spusti brevir. Elija je za umirajoče molil litanije, Martino pa je, prav tako pretepen, prosil odpuščanja za preganjalce. Spovedala sta eden drugega, nato pa je Elija na glas podelil odvezo ostalim zapornikom, ki so jo sprejeli z znamenjem križa. Njegovo telo so odvrgli v reko Reno.
Na podlagi pričevanj in dokumentov Positio dokazuje mučeniško smrt dveh redovnikov, ki sta lastno življenje žrtvovala v opravljanju duhovniške službe podeljevanja poslednjih zakramentov umirajočim.
