Izteka se drugi teden zasedanj 28. vrhovnega zbora salezijanske družbe, ravno dovolj za prve vtise o njegovi sestavi, poteku in svetovni razsežnosti.
Z delegatom prof. Bogdanom Kolarjem sva se spraševala, kaj bomo počeli 49 dni? Toda po skorajda dveh tednih ugotavljam, da smo se komaj dobro ogreli. Kako to? 28. vrhovni zbor namreč sestavlja 222 delegatov, zbranih s celega sveta, ki imajo volilno pravico. Zastopamo kar 134 inšpektorij oz. delegatur, poleg tega pa je med nami še vsaj 20 do 30 povabljenih gostov ter lepo število tehničnega osebja. Samo medijska ekipa šteje prek 10 ljudi, ki skrbijo za zunanjo vidnost. Želimo namreč, da se 28. VZ ne dogaja za vrati klavzure, ampak da lahko dogajanje čimbolj objektivno spremljajo naši sobratje, ki so doma, mladi in vsi, ki so povezani s salezijanci. Res pa je, da velja kakor za vsako tekmo: šele »v živo« lahko začutiš, kako je čudovito, da smo si tako različni po barvi, jeziku, kulturi, po Duhu in dostojanstvu pa tako enaki. Svetovna razsežnost me navdaja z veličino don Boskovega duha. Gre za osebno izkušnjo, ki me zaznamuje. Kot dejavni član pa imam svoj glas, s katerim lahko sodelujem, sooblikujem in bogatim.
Kakšna je organizacija glede na pregovorno neorganiziranost Italijanov?
Valdocco je naš dom. To pove vse. Organizacija je v rokah sobratov z vseh koncev sveta. Sobratje domačini so pripravljeni za nas storiti vse. Občudujem jih, koliko malenkosti so pripravili. To je en vidik.
Drugi vidik je tehnična podpora, ki poteka zelo dobro. Dvorana je odlična. Veliko platno in animirana projekcija, prevodi … Vzpostavljena je posebna spletna stran, ki deluje samo v notranjem omrežju. Vsi uporabljamo prenosni računalnik in vse je digitalizirano. Vsakemu posebej je tehnično osebje pregledalo računalnik, namestilo protivirusni sistem. Si predstavljate, preko 300 računalnikov! Dobili smo svoje osebno geslo, s katerim lahko sledimo urniku, se prijavljamo ali odjavljamo na kosilo ali izlete (ti sedaj zaradi ukrepov proti virusu odpadejo), omogočeno je anonimno glasovanje, potekajo simultani prevodi v petih jezikih preko posebne aplikacije … Če je kaj narobe, dvigneš roko in že nekdo priteče in ti pomaga. Za usposabljanje in pravilno uporabo smo potrebovali skoraj cel dan.
Tretja stvar je program in proces celotnega 28. VZ, ki ga vodi salezijanec Stefano Vanoli. Dobro mu gre. Vse je pripravljeno in dobro načrtovano. Naporno in malo neorganizirano pa se mi zdi delo v komisijah. Vsekakor pa je vsak izmed nas vabljen, da malo potrpi, da pred čem zamiži in da poskušati prispevati svoj del …
Ob toliki množici salezijancev in gostov so se spletle prve prijateljske vezi. Kdo vse pozna Slovenijo in komu si jo moral posebej predstaviti?
Okrog vratu nosimo »zborovske osebne izkaznice« s svojim imenom, informacijami o naši vlogi in izvoru. Res je čudovito, ko se mi približa sobrat iz Vietnama ali Kitajske in začne govoriti o Majcnu; iz Indije o Kešpretu, Berniku, Zajtlu; iz Indonezije o Kramarju; pa iz raznih afriških inšpektorij o naših misijonarjih; ali iz Argentine in latinske Amerike o naših še živečih sobratih … in tako se začne izmenjava.
Vzamemo si čas za praznovanje. Vsi so pohvalili naš slovenski sir iz tolminskih hribov, ki sem ga prinesel za to priložnost. Ljubezen do Slovenije gre tudi skozi želodec. Z nekaterimi sem se pomeril tudi v košarki. Ni kaj, v senci Luka Doničića je zaslovela tudi moja malenkost. Lahko si predstavljate, da je osebno srečevanje s sobrati z vseh koncev sveta ena najlepših izkušenj in oblik medsebojnega poznavanja, sodelovanja in pomoči. Bog vedi, kaj bo vse zraslo iz tega? Prepričan sem, da bo to rodilo več sadov kot pa napisani dokumenti …
Kako daleč ste z vsebinskim delom po vseh predstavitvah in pozdravnih govorih visokih gostov?
Uradni del je za nami. Lepo je bilo, da je bil navzoč tudi naš salezijanski škof Peter Štumpf. V prvem tednu smo prisluhnili poročilu vrhovnega predstojnika o stanju naše družbe. Tega gradiva je ogromno. Samo statistika družbe, ki je bila narejena, obsega preko 400 strani. Trije dopoldnevi so bili namenjeni razmišljanju in razločevanju ob vsem slišanem. Razdelili smo se tudi po salezijanskih pokrajinah (kar osem jih je) in v skupnem pogovoru izbrali nekaj glavnih izzivov ter prednosti naše Družbe v naslednjih šestih letih. Oblikovali smo tudi vprašanja za vrhovnega predstojnika in njegove svetovalce. In veste, koliko različnih sklopov vprašanj se je nabralo? Preko 140. Lahko si predstavljate, da so odgovori nanje vzeli kar nekaj časa.
Na zboru si sicer prvič, a verjetno si iz prve roke slišal, kakšne so prednosti (in mogoče slabosti) zborovanja v Valdoccu po 62 letih?
Prednost je ta, da se vračamo h koreninam. Tu smo doma. Tu je mogočno svetišče Marije Pomočnice, ki vsak dan bolj postaja del naše duhovne izkušnje in blagoslova. Tu je živa salezijanska skupnost. Smo med mladimi. Otroci in mladi vsak dan prihajajo v šolo in se igrajo na dvorišču med nami (žal so zaradi virusa šole do nadaljnjega zaprli). Prihajajo romarji, skupine. V načrtu so obiski kupole, svetišča, Valdocca, Turina …
Slabost je ta, da se tisti, ki bivamo v hotelu, oddaljenem 20 minut vožnje, dobesedno vsak dan zjutraj ob 6.15 vozimo na delo in se z njega vračamo v hotel ob 21.00. Za starejše sobrate je to kar naporen urnik.
Valdocco se prenavlja. Kakšen bo po prenovi?
Prenova še poteka. Čez slab mesec bo blagoslov prenovljenih prostorov. Do takrat pa naj ostane skrivnost!
Trenutne razmere zaradi koronavirusa verjetno vplivajo tudi na potek zbora. Bodo zaradi tega kakšne spremembe načrtovanega poteka?
Da, razmere so se spremenile. Na pepelnico naj bi šli na Colle don Bosko in v Chieri, pa je bilo vse odpovedano. Svoje doživljanje sem zapisal na Instagram. Odpovedani so vsi napovedani izleti in obiski, ki sem jih omenil zgoraj. Pri sveti maši se ne objemamo in podajamo rok. Zbor za enkrat še normalno poteka naprej. Če pa pride do okužb znotraj Valdocca, bo zanimivo … Šole so zaprte. Po cerkvah ni svetih maš. Kaj takega se še ni zgodilo! Danes je prišla skupina mladih z Malte, ki bodo morali po vrnitvi domov 14 dni ostati v karanteni. Ali bo tudi z nami tako, ko se vrnemo?
Kaj te je do sedaj najbolj presenetilo v pozitivnem in negativnem smislu?
Presenečen sem nad živostjo naše salezijanske karizme in njenim misijonskim nabojem. Številke sicer padajo, vendar je naša zvestoba in redovniška predanost vedno večja. Afrika in Indija sta v porastu. V negativnem smislu pa sem presenečen nad zaprtostjo in pesimizmom, ki vlada v nekaterih naših glavah, ki se bolj kot s prihodnostjo ukvarjamo sami s seboj in s svojim lastnim preživetjem.
Bi po dveh tednih že lahko podal kakšno usmeritev, mogoče spremembo v poslanstvu salezijanske družbe in družine?
Ja, nekaj sprememb se nakazuje. Naj jih nakažem v obliki vprašanj. Smo redovniki, ki prinašamo upanje in veselje? Kako prebuditi upanje, čeprav nam okoliščine niso naklonjene? Kako biti kot salezijanci redovniki bolj verodostojni, kako odpraviti dvoličnost? Kako se kljub velikim strukturam vrniti med mlade? Kako na področju mladinske pastorale kot prednostno izbiro postaviti uboge mlade? Kako usposobiti dobre vzgojitelje mladih rodov salezijancev? Kako skupaj z laiki voditi in oblikovati strukture? Kako skupaj z njimi bolje načrtovati?
Aktualne so naslednje teme: vera in upanje, poklicna zvestoba in trdnost, spremljanje mladih, transparentnost – solidarnost – ekologija, prednost so revni mladi, digitalni svet, usposabljanje salezijanskih vzgojiteljev, skupna formacija salezijancev in laikov …