Alfred Maravilla, vrhovni svetovalec za misijone v vodstvu salezijanske družbe, se je od 24. do 28. maja 2024 mudil na obisku v Kazahstanu na povabilo Petra Sakmárja, apostolskega administratorja Atyrauja. »Povabilo sem sprejel, saj je naloga vrhovnega svetovalca za misijone, da razišče nove možnosti za poslanstvo Družbe,« je pojasnil. Vrhovni svetovalec je obiskal pokrajino Atyrau prav na praznik Marije Pomočnice. Med evharistijo v cerkvi apostolske administrature v Atyrauju je ta obisk zaupal »tisti, ki je vse naredila«.
Krščanstvo je bilo v tem delu srednje Azije, kjer se danes razteza največja neobalna država na svetu, Kazahstan, prisotno že v 4. stoletju. Frančiškan Viljem iz Rubrucka je leta 1254 odpotoval v Kazahstan in srečal kana Mongkeja in Sartaka, pravnuka Džingiskana. Nekaj let pozneje je papež Nikolaj III. ustanovil škofijo Kipčak v kipčakski stepi. Ljudstvo Kipčaki so prakticirali tengrizem, vendar so se nekateri spreobrnili v krščanstvo.
Paradoksalno je, da je bil Josif Stalin kot voditelj Sovjetske zveze tisti, ki je povzročil velik porast katoliškega prebivalstva v Kazahstanu z deportacijo etničnih Poljakov, Nemcev in Litovcev ter njihove duhovščine v tamkajšnja koncentracijska taborišča. Nekateri od teh duhovnikov so prispevali k ustanovitvi Cerkve, v kateri je najbolj uporabljen jezik ruščina.
Leta 1960 sta bili uradno registrirani dve katoliški cerkvi. Po padcu komunizma leta 1991 je papež Janez Pavel II. ustanovil apostolsko administraturo za vso srednjo Azijo. Po padcu berlinskega zidu se je veliko nemških katoličanov vrnilo v Nemčijo. Leta 1997 so druge srednjeazijske države postale ločene apostolske administrature. Leta 1999 je papež Janez Pavel II. Kazahstan razdelil na eno škofijo in tri apostolske administrature. Leta 2003 je škofijo Astana, glavno mesto, povzdignil v nadškofijo, Almaty in Karagando pa v škofiji. Leta 2020 so 81 župnij po vsej državi oskrbovali 104 duhovniki in 133 redovnic.
Kazahstan je sekularna država, katere ustava zagotavlja versko svobodo. Prepovedana je »diskriminacija na verski podlagi« in vsakomur je zagotovljena »pravica, da svojo narodno, politično in versko pripadnost opredeli in označi ali ne«. Nedavni popis kaže, da je v držabi 20.075.271 ljudi. 69,3 % je muslimanov in 17,2 % kristjanov. Svobodno izpolnjevanje verskega prepričanja in vzpostavitev popolne svobode veroizpovedi sta privedli do povečanja verske dejavnosti. Od leta 1990 je bilo v samo nekaj letih zgrajenih na stotine mošej, cerkva in drugih verskih objektov. Med »kulturnimi muslimani« in »kulturnimi kristjani« prihaja do spreobrnjenj, saj je spreobrnitev zagotovljena ustavna pravica.
Apostolska administratura Atyrau je pastoralno območje sui iuris, ki pokriva zahodni del Kazahstana, meji na Rusijo, Turkmenistan in Uzbekistan. Ima sedm župnij, ki se razprostirajo na površini 736.612 kvadratnih kilometrov (več kot dvakratna velikost Italije). Večina naftnih polj države se nahaja v tem zahodnem delu. Katoličani predstavljajo 0,1 % (2650) prebivalstva zahodnega Kazahstana. V mnogih mladih je danes prisotna želja po presežnem in iskanju nečesa, kar ni mogoče določiti. Zato so trenutne razmere odlična podlaga za prvo oznanilo evangelija in za pastoralo, ki bo utrdila vero redkih katoličanov.
Za razliko od drugih škofij je cerkev v Atyrauju resnično v povojih. Sedem župnij apostolske administrature je majhnih in med seboj zelo oddaljenih. Centri nekaterih so le v hišah in so brez pravega bogoslužnega prostora. Izziv je doseči vernike, ki govorijo kazahščino. Pravzaprav se nekatere od teh župnij nahajajo v krajih, kjer je 70 % etničnih Kazahstancev. V apostolski administraturi delujejo škofijski duhovniki s Poljske, Slovaške in Filipinov. V Atyrauju deluje le ena skupina redovnic.
Apostolski administrator je pojasnil, da je neuspešno iskal pomoč moških in ženskih redovnih kongregacijah pri obetavnem, a zahtevnem delu prvega oznanila. Alfreda Maravillo je peljal na obisk nekaterih župnij in na srečanje z nekaterimi župljani in mladimi. »Videl sem, da je treba doseči mlade, med katerimi mnogi iščejo nekaj, česar ne morejo poimenovati,« je pojasnil vrhovni svetovalec.
Med njunimi pogovori je apostolskemu administratorju pojasnil merila salezijanske družbe za sprejetje odprtja nove navzočnosti v državi in prve namembnike don Boskovih salezijancev: mladi, zlasti ubogi, odrinjeni in ogroženi. »Prišel sem samo na raziskovalni obisk. Na apostolskem administratorju je, da naredi naslednji korak,« je dodal. Peter Sakmár je zagotovil, da bodo o teh merilih in pogojih, ki jih je predstavil vrhovni svetovalec za misijone, razpravljali v njegovem duhovniškem svetu.
»Drugo prepuščamo Svetemu Duhu, ki veje, kjer hoče,« je zaključil Maravilla.
ANS
