Najhuše obličje revščine kažejo prebivalci na odlagališčih. Mnogo družin živi, bolje rečeno životari, med smetmi, kjer zbirajo plastiko in karton. V času omejitev zaradi pandemije koronvirusa in covida-19 so jih vsi pozabili, razen salezijancev iz Piure. Salezijanca Angel Carbajal in Pedro Da Silva sta šla mednje in poskrbela zanje.
Piura je primorsko mesto na severu Peruja. Salezijanci delujejo tam že od leta 1906 v dveh pomenljivih ustanovah in v veliki župniji, kjer živi močna pobožnost do Marije Pomočnice.
V času pandemije so bile šole zaprte, a salezijanci so mislili na najbolj uboge ter nenehno pomagali, čeprav je bil to čas strahu in negotovosti.
Piura je za glavnim mestom Limo na drugem mestu po okužbah in žrtvah covida-19. Dejstvo je, da je država pozabila na skoraj vse od Lime oddaljene pokrajine, pa tudi lokalna kultura in njena pravila sobivanja so ukrepe popolnoma prezrle. Bolnišnični sistem v teh mestih se je zlomil že pred mesecem z usodnimi posledicami nemoči zdravljenja vseh, ki bi to potrebovali.
»Oče, ljudje umirajo: ni zraka, ni hrane …« Ta klic je doletel salezijance, ko so obiskali in prinesli pomoč ljudem na odlagališču. Mnogo ljudi prihaja na vrata salezijanske šole Don Bosco v Piuri in prosi pomoči ali hrane. Salezijanski odgovor zato ni čakal. Pod vodstvom ravnatelja Carbajala in pastoralnega animatorja Da Silve so pripravili krizni načrt in povabili k sodelovanju zaposlene, starše, bivše gojence, prijatelje in dobrotnike: »Nekaj moramo storili za uboge.«
Organizirano so začeli pomoč nuditi v oratoriju stotinam družin otrok, ki so morali poleg mestne vročine prenašati tudi omejitve gibanja. Na enega izmed krajev pa si iz strahu, previdnosti in zavračanja nihče ni upal. Salezijanci pa so se napotili tudi k najbolj ubogim in pozabljenim na odlagališče Castiglia, na mestnem obrobju.
Ko so Carbajala vprašali, zakaj tvega, zakaj odhaja tja in raje ne pošlje drugih, je bil njegov odgovor jasen: »Don Bosko bi storil enako. Pastoralna ljubezen v vsem svojem sijaju je apostolski impulz, ki nas žene k tistim, ki nas potrebujejo. Svetnik mladih je leta 1869 dejal: ›Kakšen duh naj vodi naše telo? Dragi moji, to je ljubezen.‹«
Povzeto po ANS
