Na predvečer slovesnega praznika brezmadežnega spočetja device Marije smo se zbrali na letošnjem tretjem duhovnem večeru za študente in mlade v poklicu – na Srečanju z Bogom. Kljub mrazu in decembrski temi se je okrog 70 mladih opogumilo in prišlo na Rakovnik. Naslov tokratnega srečanja je bil Oči, ki vidijo v temi.
Razmišljali smo o upanju. V tem postoptimističnem času, ko imamo občutek, da je svet zavit v temo, smo prosili Boga, naj nam podeli oči, ki bodo videle v tej temi. Prišli smo do spoznanja, da nihče od nas nima dovolj občutljivih oči, da bi lahko v trenutkih, ko nas zakrije tema (krize, trpljenje, preizkušnje, križi), jasno videli. Za to je potrebna razsvetljujoča Božja milost.
Teološka krepost upanja je notranja gotovost, notranji vpogled, ki v umirajočem semenu zaznava poganjek in v navideznem porazu zmago: »Gospod, umiram, izgubljam vse! Nimam več ničesar razen upanja!« Upanje je intuicija, da se znotraj te bolečine, tega poloma skriva nekaj dobrega, neki poganjek. Upanja ne moremo izraziti ali opisati z besedami. Upanje je namreč vera v dobro, ki ga še ne vidimo. Lahko samo rečemo: »Ne vem, za kaj je to dobro zame, vem pa, da je!« Upanje nam osmišlja trpljenje, ki se zdi človeško nesmiselno.
Vrhovni predstojnik salezijancev nas je ob začetku koledarskega leta, ki se počasi izteka, spodbudil z mislijo: »Žene nas upanje.« Tudi ta večer je bi majhen prispevek k temu, da bi bilo med nami več upanja, ki temelji na zaupanju v Božjo previdnost.
Klemen Balažič; foto: Neža Lejevec
