11. novembra 1875 je don Bosko blagoslovil skupino prvih salezijanskih misijonarjev pod vodstvom Janeza Cagliera, ki se je odpravila v Patagonijo. Iz Argentine so don Boskovi duhovni sinovi odšli v druge države Latinske Amerike, kjer so navzoči še danes, tudi v pomembnih misijonih v Amazoniji. Vrhovni predstojnik je potrdil in spodbudil salezijansko zavezanost k vzgoji mladih staroselcev »na način, da bodo v službi svojih ljudstev in jih ne bodo zapustili.«
Gospod Ángel, 150. salezijanski misijonski odpravi ste podelili križe 36 sobratom, od katerih jih 9 odhaja v salezijanske ustanove v Amazoniji (Brazilija, Ekvador, Peru in Venezuela). Večkrat ste obiskali te dežele, tudi pred kratkim. S kakšnimi težavami se srečujejo predvsem mladi?
Naša Družba je v Cerkvi poznana po vzgoji in evangelizaciji mladih, to je naša karizmatična istovetnost. Don Bosko je bil v svojem času velik misijonar. On sam je poslal prve misijonarje v Patagonijo. Zato smo poznani tudi kot misijonska Družba. V Latinski Ameriki imamo svoje ustanove med 63 staroselskimi ljudstvi. Nobena druga kongregacija ne zajema tako širokih množic. Prvi blaženi iz Južne Amerike je mladi argentinski laik iz salezijanskega okolja Zefirin Namuncurá, ki prihaja iz plemena Mapuche, ljudstva na jugu Argentine. Ko se pogovarjam in poslušam sobrate, ki živijo tam – nekateri so temu poslanstvu posvetili vse življenje – se zdi, da je največji problem, da mladi staroselci zapuščajo Amazonijo in se selijo v velika mesta. Ta ljudstva tako izgubljajo nove generacije in s tem svojo istovetnost, saj v džunglah ostajajo samo starejši.
Kako lahko v tem primeru spregovori Cerkev?
V Braziliji, na primer, smo se kot Družba odločili: ne bomo zapustili staroselcev, mlade staroselce pa bomo skušali podpirati z vzgojo na način, da bodo še naprej služili svojim ljudstvom in jih ne bodo zapuščali. Eno od znamenj te odločitve je naša Univerza v Campo Grande, glavnem mestu zvezne države Mato Grosso, ki jo obiskuje 12 tisoč mladih. Med njimi je tudi 100 mladih iz staroselskih ljudstev, kot so Xavantes, ki smo jih povabili v našo ustanovo in jih podpiramo tako pri študiju kot nastanitvi.
To je eden od načinov ohranjanja vere v naših misijonih, vlaganje v mlade staroselce za njihovo prihodnost in preživetje ljudstev v Amazoniji. V vzgojo ne vlagamo le v Amazoniji. Podobno je v Boliviji in na Haitiju, kjer bi tisoče mladih brez naših ustanov ne prejelo nobene vrste izobrazbe.
Po vsem svetu imamo 58 salezijanskih univerz, za katere kot vrhovni predstojnik vztrajam, da po don Boskovem zgledu omogočajo določenemu številu najbolj revnih mladih brezplačen študij.
Druga tema pa je okolje: tudi mi smo v popolnem soglasju s Cerkvijo in še posebej s papežem Frančiškom zaskrbljeni, ne samo z ekološkega vidika, za Stvarstvo, začenši z vsebino spodbude Hvaljen, moj Gospod.
Še naprej torej stavite na vzgojo …
Tako je v Amazoniji, v Indiji, kjer imamo mnogo izobraževalnih ustanov, in v Afriki, kjer smo storili prve korake. To je velik napor: učitelje moramo plačati in vzdrževati ustanove. A tako smo se odločili kot Družba in zdi se mi – to rečem z veliko ponižnostjo – da je to bistveni doprinos najbolj krhkim mladim in preživetju staroselskih ljudstev.
Kot primer: v Paragvaju delujemo med ljudstvom Ayioreo, v Gran Chaco. Salezijanci so prišli pred 60 leti in začeli vlagati v šolanje in poklicno izobraževanje. Pred kratkim sem obiskal svoje sobrate in tamkajšnje ljudstvo, ki živi ob reki Paraguay. Mladi Ayioreos danes obiskujejo našo univerzo: plemenski starešina je študiral v naših šolah in danes tu študirajo mladi staroselci. Verjamemo v vzgojo: papež je leta 2015, ko je ob dvestoletnici don Boskovega rojstva obiskal Valdocco, povabil salezijance, da bi bili konkretni ljudje po vzoru svojega ustanovitelja, ki je iskal rešitve za težave mladih, ki so mu bili zaupani.
Verjamem, da spremljanje mladih staroselcev v Amazoniji za nas pomeni vlaganje v njihovo vzgojo in izobrazbo, da bodo lahko imeli orodja in bo njihov glas slišan na primernih mestih odločanja.
Kaj lahko pričakujejo sobratje, ki živijo v Amazoniji in lokalne Cerkve od Sinode, zadimljene od požarov, ki uničujejo pljuča sveta?
Mislim, da od celotne Cerkve pričakujejo opogumljajočo evangeljsko besedo. Moji sobratje salezijanci v prvi vrsti pričakujejo bližino tako Cerkve kot Družbe, bližino tem ljudstvom, ki pogosto nimajo besede ali imajo prešibak glas. Od nas kot Cerkve pričakujejo doslednost, ne le »politično korektnost«: pogosto je naša skušnjava, da ne zavzamemo stališča. V tem smislu se salezijanci čutimo v popolnem soglasju s preroškimi in pogumnimi besedami papeža Frančiška, ki je sklical to sinodo. Kot je dejal don Bosko, tudi mi ponavljamo: »Smo s papežem.«
Sinoda o Amazoniji sovpada v čas, ko je na milijone mladih odšlo na ulice, da bi opozorili na javno mnenje o varovanju planeta. Kaj bi don Bosko dejal tem mladim, ki tudi sledeč papeževemu povabilu, postajajo protagonisti svoje prihodnosti?
Prepričan sem, da bi don Bosko mlade spodbudil v varovanju okolja in jih povabil k ohranjanju lepot Stvarstva, poudaril bi Božjo dejavnost v Stvarstvu, opogumil bi jih v zagovarjanju pred sovrstniki in odraslimi, saj je jasno, da je ohranjanje daru narave dolžnost vseh in pomeni zagotavljanje prihodnosti novim generacijam. Don Bosko je storil točno to: za mlade je dal svoje življenje. Strah me je zaradi pomanjkanja vizije in perspektive mnogih politikov in oblastnikov: gre za njihovo krivdo, ne zato, ker bi mislili, da to ni pomembna tema, temveč ker ni potrebna za njihovo »moč«. Zato sem prepričan, da kot verujoči v Gospoda Jezusa ne moremo biti nevtralni: v skrbi za stvarstvo ni nevtralnosti, to ni mogoče.
Papež že od začetka svojega pontifikata vabi, da bi bili ob zavrženih te zemlje: njegovi pozivi, njegov glas – pogosto osamljen – vabi mlade, naj si ne pustijo »ukrasti prihodnosti«. Podobne besede v okrožnici Hvaljen, moj Gospod spodbujajo milijone mladih, ki odhajajo na ulice, da bi rešili svet. Vendar pa med verniki – tudi v teh dneh obhajanja sinode ne manjka polemik – vznikajo nestrpneži do Frančiškovega učiteljstva …
Zgodovina Cerkve nas uči, da tudi najmanjši preroški znaki niso bili sprejeti na miren način. Zato molimo za to sinodo, ker – to pravim, saj sem imel srečo sodelovati na prejšnji sinodi o družini – imam občutek, da bodo zasedanja večplastna, bodisi zaradi tem o organizaciji krščanskih skupnosti staroselskih ljudstev, bodisi zaradi družbenih pritiskov nekaterih vlad glede tem o okolju, ki so zelo močni.
Dopustimo, naj Sveti Duh zares vodi potek in premišljevanja sinodalnih članov. Živimo ta čas v veri. Ne ustrašimo se napadov: ne bo vse lahko, toda prepričan sem, da se iz takih velikih cerkvenih dogodkov rojevajo luč in nove priložnosti v dobrobit vernikom in Cerkvam, ki živijo na obrobjih, kot je to v Amazoniji, da se bodo čutili podprti, opogumljeni in slišani. To je veliko bogastvo sinode.
Marina Lomunno; povzeto po ANS; vir: La Voce in Il Tempo