Štirje dnevi, ki jih je indijski salezijanski misijonar, leta 2016 ugrabljen v Jemnu in izpuščen po 18 mesecih, preživel v Sloveniji, so bili milostni čas Božjega usmiljenja. S svojo skromnostjo, zadržanostjo, mirno a odločno besedo je pričeval ne toliko o družbenih in političnih spremembah ali o senzacionalističnih novicah, temveč o moči molitve in odpuščanja.
Nepričakovano veliko zanimanje za njegovo pričevanje, ki je izšlo tudi v slovenščino prevedeni avtobiografiji, je napolnilo cerkev na Kureščku, svetišče Marije Pomočnice na Rakovniku, cerkvi na Kodeljevem in Ježici. Dvorana Glasbene šole Rakovnik je pokala po šivih, prisluhnili so mu dijakinje in dijaki Gimnazije Želimlje ter študenti in mladi v Zavodu sv. Stanislava. Tudi (katoliške) medijske hiše so ali pa še bodo objavile njegovo zgodbo.
In kakšna je? Ni je dramatiziral, temveč poglobil. Sporočilo, ki ga je delil s poslušalci, je predvsem evangeljsko. Priporočal je orožje molitve, ki ga je obvarovala pred smrtjo, zdravilo odpuščanja, ki ga je rešilo pred norostjo v osami in sprejemanje poslanstva v poslušanju Božjega klica ter pogumnim odgovorom nanj po zgledu nebeške matere Marije.