Okoli praznika sv. Cirila in Metoda, zavetnika salezijanske inšpektorije s sedežem v Ljubljani, se salezijanci vsako leto zberejo na inšpektorialnem dnevu z namenom, da se spomnijo in počastijo jubilante, ki obhajajo življenjske jubileje in obletnice redovništva ali duhovništva.
Tudi letos se je okoli 50 sobratov z vseh koncev Slovenije zbralo na Rakovniku, med njimi lepo število letošnje številčne skupine jubilantov. Najprej so sodelovali pri molitvi za duhovne poklice, ki so jo pripravili mladi in sobratje formacijske hiše. Sledila je podrobnejša predstavitev dogajanja na inšpektorialnem zboru, ki jo je predstavil voditelj zbora in inšpektorjev vikar Peter Končan. Skupaj so tudi pregledali smernice in zadane cilje, po katerih naj bi v skupnostih usmerjali svoje pastoralno delo.
Sledila je sveta maša, ki jo je daroval inšpektor Marko Košnik, izbrane misli pa je navzočim podal Lojze Zupan, župnik na Rudniku. Kot se spodobi, se je srečanje zaključilo s kosilom v obednici Majcnove hiše.
Homilija ob praznovanju jubilejev sobratov salezijancev
Če se bomo v jesenskem času peljali ali šli skozi vinorodne kraje naše lepe Slovenije, bomo videli, kako vinske trte z mladikami nosijo lepe rdeče in bele grozde, zrele za trgatev. Iz njih bo po skrbni negi in obrezovanju v teku leta, odvisno od lokacije in vremena, stisnjeno žlahtno vino letnik 2019.
Vi, dragi jubilanti, in jaz, ki se lahko pohvalim s trojnim jubilejem, gledamo nazaj v tem letu na različne številke let osebnega življenja, redovniškega in duhovniškega življenja. K temu prazniku se zelo lepo in pomenljivo poda Jezusova prilika o vinski trti in mladikah. Njeno sporočilo usmerja naš pogled na dejstvo, da moremo samo po stalni povezanosti z Jezusom obroditi sadove. On si želi takšnega odnosa s svojimi učenci, kakor obstaja med vinsko trto in mladikami. Jezusu gre za to, da ostanemo: On v nas in mi v njem, v občestvu z njim.
Ostati v Jezusu – to je bistveno znamenje krščanske biti, redovniškega in duhovniškega življenja. Organska povezanost mladik z vinsko trto je zgovorna prispodoba za to ostajanje. Mladika črpa svoj življenjski sok samo iz vinske trte v zemlji. Samo v stalni povezanosti z živim, poveličanim in navzočim Gospodom prejemamo življenje. V to trajno občestvo, povezanost in zvestobo smo poklicani.
Ko položimo redovniške ali duhovniške zaobljube, po osebnem zrelem premisleku javno izrazimo, da smo se odločili za določeno skupnost. Mi, dragi jubilanti, moji sobratje, smo se odločili za salezijansko družbo. Gotovo je odločitev za redovnika in duhovnika tudi izbiranje in odtehtavanje, toda ali ne sledi nečemu odločujočemu? Božji pobudi namreč: Bog je tisti, ki kliče. Ne reče Abraham: Pojdem, ampak ga Bog pokliče iz njegove domovine in mu naroči, naj gre v neznano deželo.
Kristus je tisti, ki kliče: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil« (Jn 15,16). Beseda »izvoliti« pomeni v grškem prvotnem besedilu: pustiti se vpreči, zavezati se. To se pravi pri Izaiju: »Z večno ljubeznijo se te usmilim« (Iz 54,8). »Poklical sem te po imenu: moj si« (Iz 43,1). Gre za to, da sledimo nekomu, ki je nujen, potreben, in se s pogumom tveganja podamo na pot kakor Abraham.
Samo če si Jezusove besede: Ostanite v meni – potem ostanem jaz v vas! – vzamemo k srcu, moremo obroditi sad, kajti »Brez mene ne morete ničesar storiti«. Brez njega lahko naredimo najboljše načrte, da bi življenje v skupnosti uspevalo in raslo, vendar ne bo učinka. Šele iz življenjskega občestva s Kristusom bo naša vera živa in izžarevala, da bi Cerkev in njena občestva, da bi naša salezijanska skupnost, ostala živa in rodovitna.
Življenjski, redovniški in duhovniški jubileji so priložnost za zahvalo Bogu, da na njegovo pobudo vedno novi ljudje hodijo njegovo pot ljubezni, se pustijo poklicati in poslati. Tako lahko svet in ljudje izkusijo nekaj od Božje ljubezni in usmiljenja, na neštetih krajih, kjer Božji klic najde odprta srca. Kakor pravi apostol Pavel v pismu Timoteju: »Hvaležen sem njemu, ki mi je dal moč, Kristusu Jezusu, našemu Gospodu, ker je presodil, da sem zanesljiv in me postavil v službo« (1,12).
Polni hvaležnosti, dragi sobratje jubilanti, smerno gledati nazaj na vse, kar je v več desetletjih naše pripadnosti salezijanski družbi in Cerkvi na Slovenskem zraslo in postalo veliko po naši molitvi, zavzetosti in službi za odrešenje ljudi in sveta – kot vzgojitelji mladih, kot župniki, kot misijonarji, kot ravnatelji … (odvisno, kaj je kdo od jubilantov delal). Vsekakor ne gre pozabiti naše službe molitve za Cerkev in svet, ki jo vsakodnevno opravljamo do danes.
Bilo je veliko postaj v našem dosedanjem življenju. Enkrat pred mnogimi leti smo začeli sledili Jezusovemu klicu, potem smo hodili vedno globlje po njegovih stopinjah, ostajali smo pri njem, da bi ga poslušali in se od njega učili. Potem je prišel čas, ko nas je razposlal z različnimi službami in nalogami. In zdaj, spričo visokih jubilejev, v ospredju našega življenja ni več toliko dejavnost. V naši starosti se smemo vedno bolj veseliti ostajanja pri njem, smemo uživati prosti čas v njegovi bližini – kakor je povabil apostole, ki jih je razposlal oznanjat veselo novico, naj si privoščijo počitek.
Pri premišljevanju psalmov sem naletel na vrstico »Jaz pa sem srečen v Božji bližini«. Ta vrstica (28) 73. psalma zgovorno razloži prispodobo o vinski trti in mladikah, o ostajanju v Kristusu. Molivec se obrne na Boga in premišljuje svoje življenje. Bilo je veselje in trpljenje, bili so dvomi in skušnjave, preganjanja in nasprotovanja, stranpoti in kriza vere. Tako kakor v našem življenju. A za nas je v tem trenutku pomembno, da po besedah apostola Pavla v našem berilu »v ničemer nismo dajali nobenega pohujšanja in da smo se izkazali kot Božji služabniki, naj smo bili na dobrem ali slabem glasu« (prim. 2 Kor 6, 1-10). Da smo po zgledu našega Učitelja odpuščali in delali dobro vsem, tudi tistim, ki so bili do nas hudobni, k čemur nas spodbuja današnji evangelij (Mt 5,38-42).
Vsak od nas bi lahko pripovedoval o tej vedno novi blagodejni izkušnji Božje bližine: »Jaz pa sem srečen v Božji bližini«. Ta sreča je utemeljena v prepričanju in zaupanju, da nas Bog trdno drži v svojih rokah, zdaj in v večnosti.
Hvala vam, dragi jubilanti, da ste ostali, da ste vzdržali. Takšni ste, kakor Jezus opiše Dobrega pastirja: On ostane pri ovcah, tudi če pride volk. Zakaj? Ker mu gre za ovce (Jn 10,11-15). »Ljubezen se kaže v ostajanju«, je dejal Benedikt XVI.
Dragi sobratje jubilanti, prepričan sem, da bi se danes kakor nekoč pred toliko in toliko leti enako odločili, da bi znova rekli da in z Božjo pomočjo znova tvegali. Ta naš racionalno in funkcionalno naravnani čas, ta naš veri in Cerkvi odtujeni svet, ki misli, da lahko shaja tudi brez Boga, potrebuje »duhovne ljudi«, kar duhovniki in redovniki so, živi dokazi presežnega, večnega, smisla – Boga torej.
Z zahvalo Bogu za vas, dragi jubilanti, za vašo zvestobo, vnemo in predanost povezujemo prošnjo za veliko dobrih duhovniških in redovniških poklicev v našem času in v naši salezijanski družbi.
Zahvali pridružujemo prošnjo za vas, da bi bili še veliko let v zdravju in z veseljem glasniki ljubezni, orodje miru, delivci milosti in dobri pastirji, posebej izgubljenih ovc slovenske hiše.
Sklenem pa s povabilom današnjega psalmista, »naj pojemo Gospodu, ker je storil čudovita dela« (Ps 98,1) – po naših sobratih jubilantih.
Foto: Grega Valič; fotogalerija na FB Don Bosko Slovenija