»Spomnim se, da je v kotu pisarne mojega očeta, ob pisalni mizi, visela podoba Don Boska.«
Giovanni Battista Montini je postal papež Pavel VI. v petek, 21. junija 1963, ob 11.20, tri mesece pred dopolnjenim 67. letom. Konklave so trajale samo 36 ur; bile so ene najkrajših.
Kardinal Alfredo Ottaviani je opoldne uradno obelodanil novico. Dovolj je bilo, da je izrekel njegovo krstno ime: Joannem Baptistam … in izvabil dolg aplavz. Priimka mu ne bi bilo treba izgovoriti.
Novi papež je dejal: »Imenoval se bom Pavel.« Vsi so takoj pomislili na apostola narodov, velikega misijonarja, ki je krščansko vero prinesel na poganski zahod. Poganstvo se je vračalo in res je bil potreben novi Pavel.
Govor je nadaljeval z novico, da se bo Drugi vatikanski zbor nadaljeval z rednimi zasedanji 29. septembra. To je bil eden največjih naporov, v katerega je Pavel VI. vložil vse moči in inteligenco. Previdno in trdno je prevzel vodenje drugega, tretjega, četrtega in zadnjega zasedanja vse do zaključka zbora, 8. decembra 1965.
Na isti valovni dolžini
V vsem svojem življenju je Pavel VI. izkazoval globoko bližino do salezijanske družine. Giovanni Battista Montini (Concesio [Brescia], 26. september 1897) je don Boskov lik spoznal v očetovi hiši. Oče Giorgio Montini je gojil veliko pobožnost do don Boska. Na avdienci 26. januarja 1978 je Pavel VI. nagovoril salezijance, zbrane na vrhovnem zboru, z zgoščenim in globokim govorom, vrednim vrhovnega zbora. Nenadoma pa je prekinil z napisanim govorom: »In tukaj ne morem mimo obrobnega sijaja …« Pavel VI. je pozornim slušateljem navrgel »osebne naslove, ki jih namenjamo vaši redovni družini, meni tako dragi in vedno blizu.« »Spomnim se, da je v kotu pisarne mojega očeta, ob pisalni mizi, visela podoba don Boska. Pod njo je bil menda don Boskov lastoročni napis, katerega besede so ostale v mojem spominu: Ob smrti zberemo sadove dobrih del. To je don Boskov rek. Vsakič, ko sem prišel v pisarno mojega očeta, sem pogled ustavil na tisti podobi in napisu, ki so mi ostale, naj ponovim, vtisnjene v moje srce.«
Maja 1920 je bil posvečen v duhovnika. Kmalu po tem je spoznal salezijanca Antonia Cojazzija, tedaj enega najbolj znanih salezijancev v Italiji. Pavel VI. se je spominjal, da je bil Cojazzi zaslužen za pregon lenobe njegovega bratranca Luigija in mu je pomagal dozoreti v salezijanskem in misijonskem poklicu. Prav Pavel VI. je kot mlad duhovnik bratranca pospremil k salezijancem v Valdocco, nato pa mu je z velikim zanimanjem sledil skozi njegova misijonska leta in ter ob tem vedno čutil don Boskovo »starševsko naklonjenost« in naklonjenost salezijanske družine.
Med kratkim poljskim postankom (junij-oktober 1923 je bil na nunciaturi v Varšavi) je Montini občudoval salezijansko delo v tej deželi. 11. avgusta 1923 je msgr. Montini prišel v Oswiecim, kjer je odprl salezijansko šolo, na povratku pa se je ustavil v Krakovu, kjer so ga gostili salezijanci v bodoči župniji Karla Wojtyle. O salezijancih, ki jih je srečeval, je dejal, da so »duhovniki našega kova.«
V Rimu se je z don Boskovimi sinovi tesneje povezal, ko je bil 1924 imenovan za asistenta Kroga katoliških študentov in je nasledil salezijanca Danteja Muneratija. Leta je ohranjal prijazne stike s sobrati, ki so delovali v prokuri pri Svetem sedežu in z nekaterimi skupnostmi na Rimskih gričih. Don »Gibiemme«, kot so ga imenovali in kakor se je podpisoval v reviji Studium, je postal vedno zaželena in družinska navzočnost.
V teh letih je Montini poglobil svoj apostolsko-vzgojni poklic, ki je dal ton vsemu nadaljnjemu pastoralnemu delu, zaznamovanim z velikim zanimanjem za mlade in občutljivostjo za vzgojne in kulturne probleme.
S prijatelji salezijanci se je veselil don Boskove beatifikacije (1929) in kanonizacije (1934). Po boleči ukinitvi mesta splošnega asistenta Federacije katoliških študentov (1933) so prihajale naloge v kuriji: 16. decembra 1937 je bil imenovan za namestnika v Državnem tajništvu, na oddelku za tekoče posle, ki je spadal neposredno pod tajnika kardinala Eugenija Pacellija. Star je bil komaj 40 let.
Leta 1950 je vodil organizacijo Svetega leta. Tega leta, 25. marca, je bil razglašen za blaženega Dominik Savio, tri leta kasneje je bila za svetnico razglašena Marija Dominika Mazzarello. Cerkveni dogodki, ki jih je msgr. Montini intenzivno spremljal, zavedajoč se vzgojne in pastoralne vrednosti. Ko je prišel v Milano, je vztrajno prosil salezijance, da bi relikvijo mladega svetnika imeli v milanski stolnici: to je bil dejanski dokaz prednostne ljubezni do mladih. Ob tej priložnosti je dejal: »V Rimu sem obiskoval Salezijanski zavod Prenestino, kjer je bivalo kakih tisoč fantov. Pogosto sem bil tam in preden sem zapustil večno mesto, sem jih podaril don Boskov doprsni kip, meni tako ljub. Tudi tukaj v Milanu bom na enak način blizu vsem mladim v zavodu in župnii svetega Avguština. Naj živi don Bosko!«
Reformator salezijancev
Drugi znak naklonjenosti do salezijancev in ljubezni do najbolj potrebnih mladih je bila njegova odločitev, da don Boskovim sinovom zaupa popravni dom za mladoletne »Cesare Beccaria« v Aresah. Naložil jim je težko delo. Tudi čez leta se je salezijancem skoraj opravičeval zaradi velike odgovornosti, ki jim jo je naložil. Obenem pa se je zahvaljeval zaradi odličnih vzgojnih prijemov, ki so fante naredili za njegove najboljše prijatelje.
Imel je redne stike s salezijanskimi okolji, bodisi ob pastoralnih obiskih ali birmah, kot ob praznovanju sv. Janeza Boska, 31. januarja, ki je bil za nadškofa čisto salezijansko obarvan: zjutraj je maševal za mlade, zbrane pri sv. Avguštinu, popoldne se je udeležil akademij pri sestrah salezijankah v inšpektorialni hiši Bonvesin de la Riva.
Kot papež je salezijance imel za »domače«: salezijanska skupnost je bila v Vatikanu, kjer so salezijanci vodili tiskarno in založbo, srečeval jih je v apostolski knjižnici, v Katakombah sv. Kalista in v župniji Castelgandolfo.
Pavel VI. je podpiral in usmerjal prenovitev salezijanske družbe, posebno skozi vrhovna zbora leta 1971 in 1977. Don Boska je videl »zoreti« na področju kateheze, šol in misijonov. Njegovo zadnje »salezijansko« dejanje je bilo, da je 15 dni pred smrtjo podpisal dekret za potrditev sekularnega inštituta Don Boskovih prostovoljk.
Bodite blagoslovljeni, bodite zares salezijanci!
Ob koncu svojega življenja se je Pavel VI. takole obrnil na člane 21. vrhovnega zbora salezijancev: »Bodite blagoslovljeni, bodite razumljeni, bodite vzdržni, bodite napolnjeni z milostmi, ki jih Gospod želi za vas, za svet in za Cerkev! Naj bo salezijanska družina vedno glava žive Cerkve, tiste ž življenjskimi izzivi, ki so obilni, da, spremljevalci in vplivni v toliko različnih položajih, toda človeški in krščanski. Bodite zares salezijanci! Toliko ljudi, toliko priložnosti, toliko srečanj se je zvrstilo; toda z vami so bila posebej doživeta, saj so navdajala z veseljem in upanjem, da je danes Cerkev res don Boskova, živa.«
Gianni Caputa sdb
Vir: Bollettino Salesiano, izbral in povzel M.S.