Papež med solzami in molitvijo 12 mladih zapornikov: »Jezus ti danes umiva noge«

Prava solza spolzi na solzo, ki si jo ima skoraj 18-letni Usov, po rodu Rus, a rojen in odrasel v Rimu, vtetovirano v kotu desnega očesa. Morda ni pričakoval silovitosti trenutka, ko se je papež sklonil, da bi mu umil in poljubil nogo. Sprva se je šalil s kodrastim tovarišem s tetoviranim vratom in svojo zadrego prikril s šalami o mrzli vodi in bosih nogah. Toda ko se je papež z njim rokoval, je planil v jok. Ko je papež končal z umivanjem nog njemu in še devetim fantom in dvema dekletoma etnične skupine Sinti, je zbral pogum. »Papež Frančišek, oprosti, ali ti lahko potem nekaj dam?« mu zašepeta na uho z rimskim naglasom. Papež prikima in se nasmehne. Ta mu stisne roko in jo poljubi. Ob koncu obiska kaznilnice na obrobju Rima – kjer je Frančišek, tako kot leta 2013, želel na veliki četrtek obhajati spomin zadnje večerje – fantu po zaslugi paznice uspe papežu podariti dva pergamenta.

Čustvene šale in stiski rok

Tako kot Usov so tudi drugi mladi ganjeni, vključno z muslimanom iz Senegala, ki sedijo na dvignjenem podestu, da bi papežu prihranili napore zaradi klečanja. Frančišek, pred tednom dni odpuščen iz bolnišnice, se s predpasnikom in zavihanimi rokavi pred vsakim in opravi obred umivanja nog. Stisne roko, nagne uho, da sliši njihove besede in šale. Tudi on se šali, kot sintskemu dekletu, ki mu reče: »Ah, so vaju na koncu le pustili sem gor?«

Najbolj navdušen je Matteo z neurejeno črno brado. Med čakanjem na vrsto, ko sedi na sredini, se trikrat pokriža in proti nebu pošilja poljube. Ima hrvaške korenine, a tudi on že leta živi v Rimu. »Mamma mia, papež Frančišek, rad te ima in vedno molim zate!« vzklikne, ko se mu približa Jorge Maria Bergoglia in mu položi roko na ramo. Še dvakrat ga ustavi, enkrat zato, da mu zagotovi, da se pridružuje papeževim molitvam za mir v Evropi: »Ta vojna se mora končati.«

Fragmenti zgodb

Zdi se, da bi vsi želeli nekaj povedati, vendar na začetku ne najdejo besed. Tako kot Samuel, star 15 let, najmlajši v skupini, s pobritimi lasmi in pramenastim čopom. »In kaj naj rečem? Vesel sem, da.« V Casal del Marmo je dva meseca: »Recimo tri«. Zakaj? »Eh, skoraj sem ubil tri ljudi … Pa sem te!« odvrne po rimsko. Prosi za fotografiranje in označbo na instagramu: »Daj, potem ti bom sledil.« »Tukaj nikoli ne vidijo mobilnih telefonov, zato so navdušeni,« se nasmehne paznica.

Michele, dve leti in dva meseca v Milanu, šest mesecev v Casal del Marmo. Star je 17 let, njegove oči so svetlo zelene, skoraj tako svetle kot modri rožni venec, ki mu visi na črni majici. »Prosil sem papeža za milost … Milost, da bi šel ven, tu ne morem več zdražati.« Je samozavesten, ponudi se, da bo peljal invalidski voziček, na katerem je papež prišel v kapelo, poimenovano po blaženem Pinu Puglisiju, sicilijanskem duhovniku, ki je dal življenje za fante, kot so ti, zapleteni v majhne in velike zločine.

Nežnost

Vsi v Casal del Marmo so se ukvarjali s krajo ali s poskusi umorov ali uporabljali nasilje. Vendar ob pogledu nanje, ob poslušanju drobcev njihovih zgodb in naivnem ponosu, s katerim obsojajo vzroke svojega pripora, preveva velika nežnost. Nežnost, ki jim jo papež vrača s starodavno in vedno ganljivo gesto. »S svojo milino ste nas razorožili, ki nas vrača k bistvu,« pravi direktorica Maria Teresa Iuliano. Tudi ona je navdušena. List papirja, na katerega je zapisala besede papežu, se ji trese v roki: »V imenu vseh se Vam želim zahvaliti za to čudovito poezijo, ki ste nam jo danes podarili.«

Množice na ulicah Rima

Direktorica je papeža sprejela ob njegovem prihodu v zapor za mladoletnike, ki je prišel po kratkem 15-minutnem potovanju od Porta Sant’Anna, od koder sta dve dolgi vrsti vernikov vzklikali in s pametnimi telefoni snemali njegov avtomobil 500L. Ko je zavil na Via del Mascherino, je papež ustavil avto, da bi pozdravil mladeniča na invalidskem vozičku. Nato se je odpravil proti Lungotevereju, mimo avtomobilov, ustavljenih na semaforju, med turisti, ki so ob pogledu na papeža Frančiška za avtomobilskim oknom vzklikali: »Oh my God!«

Papeževa homilija

Papež prestopi prag tega rimskega »otoka« in vstopi ob 16. uri. Direktorica Iuliano, kot že omenjeno, nasmejana čaka pred kapelo. Notri, takoj ko ugasne avtomobilski morot, nekdo vzklikne: »Prišel je, šššš!« V bližini je kaplan Nicolò Ceccolini, zelo mlad (35 let), duhovnik nekaj let. Frančišek se pošali: »Vi ste kaplan? Ste že bili pri prvem obhajilu?« Don Nicolò daruje mašo, ki ji predseduje papež in ima kratko pridigo, ne da bi imel kaj napisano, osredotočeno na Kristusovo gesto umivanja nog učencem. »To je bilo delo sužnjev. Predstavljajmo si, kako presenečeni so bili učenci … toda On to naredi, da bi razumeli sporočilo dneva zatem, da bo umrl kot suženj, da bi plačal dolg vseh nas.«

»Jezus se ne boji naših slabosti«

»Če bi poslušali te Jezusove reči, bi bilo življenje tako lepo, ker bi drug drugemu hiteli pomagati, namesto da bi drug drugega goljufali, izkoriščali, kot nas učijo prebrisanci. Kako lepo je pomagati drug drugemu, si podati roke: to so človeške, univerzalne geste, a izhajajo iz plemenitega srca. In Jezus nas danes s tem praznovanjem želi naučiti tega: plemenitosti srca«, je dejal papež. In ko govori o dvomih in občutkih približno 50 mladih, ki so prisotni v kapeli različnih etničnih skupin in narodnosti, dodaja: »Vsak od nas lahko reče: ‘Če bi papež vedel, kaj nosim v sebi …’. Toda Jezus jih pozna in nas ljubi takšne, kakršni smo, in nam umiva noge. Jezus se nikoli ne boji naših slabosti, nikoli se ne boji, ker je že plačal, hoče nas samo spremljati, hoče nas prijeti za roko, da naše življenje ne bi bilo tako težko.«

»V družbi vidimo, koliko ljudi izkorišča druge,« poudarja papež Frančišek, »koliko ljudi je stisnjenih v kot in ne morejo ven. Koliko krivic, koliko ljudi brez dela, koliko ljudi, ki delajo in so plačani po polovični ceni, koliko ljudi, ki nimajo denarja za zdravila, koliko uničenih družin, toliko slabega … In nihče od nas ne more reči: ‘Hvala ti Bog, da nisem tak, veš.’ Če nisem takšen, je to po Božji milosti! Vsakemu izmed nas lahko spodrsne, vsakemu izmed nas. In to zavedanje, ta gotovost, da lahko spodrsne vsakemu od nas, je tisto, kar nam daje dostojanstvo – prisluhnite besedi – dostojanstvo, da smo grešniki. In Jezus nas želi takšne in zato nam je hotel umiti noge in reči: ‘Prišel sem, da te rešim, da ti služim’.«

Rožni venci, piškoti, čokoladni pirhi

Pevski zbor med obhajilom poje pesmi, ki jih spremlja kitara. Sveta maša se konča in začetna tišina se spremeni v glasne vzklike, ko se papež napoti proti vratom: »Papež, papež, naj živi papež!« Redarji pozivajo k miru, najbolj navdušene fante ljubkovalno mirijo z rokami. Navdušenje dobil svoj polni pomen v naslednji etapi, v dolgem hodniku ene izmed ‘zgradb’. Najprej pa se Frančišek ustavi v dvorani, kjer prejme dva paketa testenin. Gre za dva izdelka iz nedavno odprte pekarne v Casal del Marmo. Idejo, pojasnjujejo voditelji, je dal sam papež, ko je pred desetimi leti obiskal inštitut in fantom dejal: »Ne pustite, da vas oropajo upanja.« Od takrat se je rodilo veliko projektov, da bi te mlade naučili poklica in jim morda zagotovili prihodnost zunaj teh zidov: brivski tečaji, tesarstvo, celo delavnica rap glasbe.

Besede upanja

V pekarni so izdelali tudi piškote v obliki križa. Papežu izročijo paket z lesenim križem z zlatimi obrobami, delo mladih mizarskih vajencev. Tistih, ki vzklikajo in prepevajo, medtem ko Frančišek deli rožne vence delavcem in varnostnikom ter mladim čokoladne pirhe, ki jih sprejemajo kot trofejo. Po rumeno pobarvanem hodniku odmevajo glasovi, nekdo poklekne ob prihodu invalidskega vozička: »Hvala za ta obisk.« Frančišek se veselo nasmehne. Nato se ustavi in ​​ponovno pozdravi direktorico in poveljnika: »Naš moto je povrniti upanje,« pravi slednjemu. »S svojim velikim zgledom ste utrdili naše upanje in tako ga pomagate vračati tem mladim. Pogumno, le tako naprej«, je papeževo naročilo, za konec pa še običajna prošnja, preden sedemo v avto po kakšnih dveh urah, ko sonce že zahaja za drevesi: »Molite zame.«

Salvatore Cernuzio, Vatican News, foto © Vatican Media; povzeto po ANS