Papež Frančišek je v začetku marca načrtoval kratek obisk Portacomara, kraja svojih staršev in Valdocca, kjer bi osebno pozdravil zborovalce na 28. vrhovnem zboru salezijanske družbe, a mu je to preprečil prehlad. Salezijancem je zato poslal sporočilo, ki so ga na zboru prebrali 5. marca.
Dragi bratje!
Z naklonjenostjo vas pozdravljam in se zahvaljujem Bogu, da lahko, pa čeprav na daljavo, delim z vami del poti, ki jo hodite.
Pomenljivo je, da vas je Božja previdnost po nekaj desetletjih vodila, da vrhovni zbor obhajate v Valdoccu – kraju spomina – kjer so se ustanovitvene sanje uresničile in naredile prve korake. Prepričan sem, da bosta hrup in kričanje iz oratorijev najboljša in najbolj učinkovita glasba, da bo Duh poživil karizmatični dar vašega ustanovitelja. Ne zapirajte oken pred tem hrupom od spodaj … Pustite, naj vas spremlja ter vas ohranja nemirne in neustrašene v razločevanju; dovolite, da ti glasovi in pesmi obudijo v vas obraze tolikih drugih mladih, ki so iz različnih razlogov kot ovce brez pastirja (prim. Mr 6,34). To kričanje in ta nemir vas bosta ohranjala pozorne in budne pred kakršno koli vrsto samovšečne anestezije in vam pomagala, da boste vztrajali v ustvarjalni zvestobi svoji salezijanski identiteti.
Poživite dar, ki ste ga prejeli
Razmišljati o liku salezijanca za današnje mlade vključuje tudi sprejetje dejstva, da smo potopljeni v obdobje sprememb z vsem, kar to rojeva iz negotovosti. Nihče ne more z gotovostjo in natančno reči (če je bilo to sploh kdaj mogoče), kaj se bo v bližnji prihodnosti zgodilo na družbeni, ekonomski, vzgojni in kulturni ravni. Nestalnost in »fluidnost« dogodkov, zlasti pa hitrost, s katero si sledijo in se prenašajo stvari, povzroči, da kakršno koli predvidevanje postane obsojeno na to, da bo moralo biti zelo kmalu preoblikovano (prim. Apostolska konstitucija Veselje evangelija, 3-4). Takšno perspektivo še bolj poudari dejstvo, da je vaše delo na poseben način usmerjeno na svet mladih, ki je sam v sebi svet v gibanju in v stalnem spreminjanju. To od nas zahteva dvojno poslušnost: poslušnost mladim in njihovim zahtevam in poslušnost Duhu in vsemu tistemu, kar hoče On spremeniti.
Odgovorno sprejetje tega stanja – tako na osebni kot na skupnostni ravni – vključuje izstop iz retorike, zaradi katere nenehne govorimo, da »se vse spreminja« in ki se zaradi tega, ker to ponavljamo in ponavljamo, konča v paralizirajoči negibnosti, ki vaše poslanstvo oropa parresie, ki je lastna Gospodovim učencem. Takšna inercija se lahko pokaže tudi v pesimističnem pogledu in odnosu spričo vsega, kar nas obdaja in to ne le glede sprememb, ki se dogajajo v družbi, ampak tudi v odnosu do lastne kongregacije, do bratov in do življenja Cerkve. Ta drža, ki se konča z »bojkotiranjem« in onemogočenjem vsakega alternativnga odgovora ali procesa, ali pa pokaže nasprotno stališče: slepi optimizem, ki je sposoben razkrojiti evangeljsko moč in novost, ko prepreči, da bi konkretno sprejeli kompleksnost, ki jo situacije zahtevajo, in preroškost, za katero Gospod zahteva, da jo nadaljujemo. Ne pesimizem in ne optimizem nista dar Duha, saj oba izhajata iz vase zaprtega pogleda, ki se je sposoben meriti zgolj z lastnimi močmi, sposobnostmi ali zmožnostmi, in preprečuje, da bi gledali na to, kar Gospod udejanja in hoče uresničiti med nami (prim. Apostolska spodbuda Kristus živi, 35). Ne prilagajajmo se na kulturo, ki je v modi, ne zatekajmo se v junaško, a že od resničnosti ločeno preteklost. V času sprememb se je dobro ravnati po besedah sv. Pavla Timoteju: »Zato te opominjam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok. Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnost« (2 Tim 1,6-7).
Te besede nas vabijo, naj gojimo kontemplativen odnos, ki je sposoben ugotoviti in preveriti občutljive točke. To nam bo pomagalo, da se boste lahko podali na pot z duhom in prispevkom, ki je lasten Don Boskovim sinovom, in boste tako kot on razvili »pogumno kulturno revolucijo« (Okrožnica Laudato si’, 114). Ta kontemplativen odnos vam bo omogočil, da boste premagovali in presegali lastna pričakovanja in načrte. Smo možje in žene vere, kar predpostavlja, da smo navdušeni za Jezusa Kristusa; vemo, da sta tako naša sedanjost kot naša prihodnost prežeti z močjo tega apostolsko-karizmatičnega klica, naj še naprej prepajamo življenja tolikih mladih, ki so zapuščeni in v nevarnosti, ubogi in potrebni, izključeni in završeni, oropani pravic, doma … Ti mladi čakajo na pogled upanja, ki bo sposoben nasprotovati vsaki vdanosti v usodo in vsakemu determinizmu. Čakajo, da se bodo srečali z Jezusovim pogledom, ki jim pravi, »da je v vseh temnih in bolečih stanjih […] izhod« (Apostolska posinodalna spodbuda Kristus živi, 104). Tam prebiva naše veselje.
Salezijanec 21. stoletja ni ne pesimist in ne optimist, ampak je mož, poln upanja, ker ve, da je njegovo središče v Gospodu, ki je sposoben vse stvari narediti nove (prim. Raz 21,5). Samo to nas bo rešilo življenja v vdanosti v usodo in defenzivnem preživetju. Samo to bo naše življenje napravilo rodovitno (prim. Homilija, 2. februarja 2017), ker bo omogočilo, da bomo dar, ki smo ga prejeli, še naprej doživljali in izražali kot dobro novico z in za današnje mlade. Ta drža upanja je sposobna vzpostaviti in odpreti vzgojne procese, ki so alternativa prevladujoči kulturi, ki v mnogih okoliščinah – bodisi zaradi pomanjkanja in skrajne revščine bodisi zaradi preobilja, v nekaterih primerih tudi skrajnega – na koncu zaduši in ubije sanje naših mladih, ko jih obsodi na oglušujoč, potuhnjen in pogosto tudi narkotiziran konformizem. Ne triumfalisti in ne paničarji, veseli in upajoči možje in žene, ki niso avtomatizirani, pač pa so rokodelci; ki so sposobni »pokazati drugačne sanje od tistih, ki nam jih ponuja ta svet, pričevati za lepoto velikodušnosti, služenja, čistosti, moči, odpuščanja, zvestobe lastni poklicanosti, molitve, boja za pravico in skupno dobro, ljubezni do ubogih, družbenega prijateljstva« (Posinodalna apostolska spodbuda Kristus živi, 36).
»Opcija Valdocco« vašega 28. vrhovnega zbora je lepa priložnost, da se soočite z viri in prosite Gospoda: »Da mihi animas, coetera tolle.«[1] Od vas to zahteva preseganje strahov in bojazni, ki se lahko pojavijo iz prepričanja, da se je karizma zmanjšala ali se je poistovetila z določenimi deli ali strukturami. Zvesto življenje karizme je nekaj bogatejšega in spodbudnejšega od preprostega opuščanja, umika ali prilagajanja hiš ali dejavnosti; vključuje spremembo miselnosti v odnosu do poslanstva, ki ga je treba uresničiti.[2]
»Opcija Valdocco« in dar mladih
Salezijanski oratorij in vse, kar izvira iz njega, kot pripoveduje življenjepis Oratorija, se je rodil kot odgovor na življenje mladih z obrazom in z zgodbo, ki je zganil mladega duhovnika, ki ni mogel ostati neudeležen in negiben spričo tega, kar se je dogajalo. Šlo je za veliko več kot za dejanje dobre volje ali dobrote, celo veliko več kot rezultat nekega študijskega projekta o »številčno-karizmatični izvedljivosti«. Na to mislim kot na dejanje trajnega spreobrnjenja in odgovora Gospodu, ki »naveličan trkanja« na naša vrata pričakuje, da ga bomo šli iskat in se srečat z njim … Ali da mu bomo dovolili, da bo vstopil, kadar trka od znotraj. Spreobrnjenje, ki je vključevalo vse njegovo življenje in življenja tistih, ki so bili okoli njega. Ne le, da se Don Bosko ni skušal ločiti od sveta, da bi iskal svetost, ampak se je pustil pozvati in izbral, kako in v kakem svetu bo živel.
Ko je izbral in sprejel svet otrok in zapuščene mladine, brez dela in brez vzgoje, jim je omogočil, da so na otipljiv način doživeli Božje očetovstvo. Preskrbel jim je sredstva, da so svoja življenja in svoje zgodbe pripovedovali v luči brezpogojne ljubezni. Oni pa so s svoje strani pomagali Cerkvi, da se je ponovno srečala s svojim poslanstvom: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen« (Ps 118,22). Daleč od tega, da bi bili pasivni zastopniki ali gledalci misijonskega dela, so postali, izhajajoč iz njihovega lastnega stanja – v mnogih primerih »neizobraženi redovniki« in »družbeno nepismeni« – prvi dejavniki celotnega procesa ustanovitve.[3] Salezijanstvo se je rodilo prav iz tega srečanja, ki je bilo sposobno zbuditi preroštva in vizije: sprejeti, vključiti in razviti najboljše lastnosti kot dar za druge, zlasti za odrinjene in zapuščene, od katerih se nič ne pričakuje. Pavel VI. pravi: »Cerkev, evangelizatorica, začenja za evangeliziranjem same sebe … To z eno besedo pomeni, da je vedno potrebna evangelizacije, če hoče ohraniti svežino, polet in moč za oznanjevanje evangelija« (Apostolska spodbuda Oznanjevanje evangelija, 15). Vsaka karizma mora biti prenovljena in evangelizirana, v vašem primeru predvsem s strani najbolj ubogih mladih.
Don Boskovi sogovorniki včeraj in salezijancev danes niso zgolj naslovljenci vnaprej načrtovane strategije, ampak so živi dejavniki oratorija, ki ga je treba uresničiti.[4] Po njih in z njimi nam Gospod kaže svojo voljo in svoje sanje.[5] Lahko bi jih imenovali so-ustanovitelje vaših hiš, kjer bo salezijanec strokovnjak za priklic in ustvarjanje tovrstne dinamike, ne da bi se imel za gospodarja. Gre za združenost, ki nas spominja, da smo »Cerkev v izhodu« in nas k temu spodbuja: Cerkev, ki je sposobna zapustiti ugodne, varne položaje in je v nekaterih primerih privilegirana, da bi v najbolj zadnjih našla rodovitnost, ki je značilna za Božje kraljestvo. Ne gre za strateško, ampak za karizmatično odločitev. To je rodovitnost, ki jo podpira podnožje Kristusovega križa, ki je vedno pohujšljiva krivica za vse tiste, ki so preprečili občutljivost spričo trpljenja, ali pa so paktirali s krivico v odnosu do nedolžnega. »Ne bodimo Cerkev, ki ne joka ob teh dramah svojih mladih otrok. Nikoli se ne navadimo na to, kajti kdor ne zna jokati, ni mati. Mi pa želimo jokati, da bi bila tudi družba bolj mati« (Posinodalna apostolska spodbuda Kristus živi, 75).
»Opcija Valdocco« in karizma navzočnosti
Pomembno je trditi, da nismo usposobljeni za poslanstvo, ampak smo usposobljeni v poslanstvu, iz katerega se odvija vse naše življenje v vsemi njegovimi odločitvami in prednostnimi nalogami. Začetna in trajna formacija ne moreta biti nekaj, kar je predhodno, vzporedno ali ločeno od identitete in občutljivosti učenca. Poslanstvo inter gentes je naša najboljša šola: iz nje molimo, razmišljamo, študiramo, počivamo. Kadar se izoliramo ali oddaljimo od ljudstva, ki smo mu poklicani služiti, se naša identiteta posvečenih začne maličiti in postane karikatura.
V tem smislu ena od ovir, ki jih lahko določimo, nima toliko opraviti s kakršnim koli položajem, ki je našim skupnostim zunanji, ampak je prej tisti, ki nas neposredno zadeva po popačenem izkustvu služenja …, in nam je naredil veliko hudega: klerikalizem. Gre za osebno prizadevanje, da bi zasedli, koncentrirali in določili prostore tako, da čim bolj zmanjša in razveljavi maziljenje Božjega ljudstva. Ko klerikalizem živi poklicanost na elitističen način, zamenja izvolitev s privilegijem, služenje z servilnostjo, edinost z uniformnostjo, različnost z nasprotovanjem, vzgojo z indoktrinacijo. Klerikalizem je pokvarjenost, ki daje prednost funkcionalnim, paternalističnim, posesivnim in celo manipulativnim povezavam z ostalimi poklici v Cerkvi.
Druga ovira, ki jo srečujemo – razširjena in celo opravičevana predvsem v tem času negotovosti in krhkosti – je težnja po rigorizmu. Ko zamenja avtoriteto za avtoritarizem, trdi, da upravlja in nadzoruje človeške procese s pedantnim, strogim in celo ozkosrčnim odnosom do lastnih slabosti ali slabosti drugih (zlasti drugih). Rigorist pozablja, da pšenica in ljuljka rasteta skupaj (prim. Mt 13,24-30) in »vsi ne morejo vsega, da človeške slabosti v tem življenju niso ne popolnoma in ne enkrat za vselej po milosti ozdravljene. Kakorkoli: sv. Avguštin uči, da Bog kliče, naj človek stori, kar zmore, in prosi za tisto, česar ne zmore« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 49). Sveti Tomaž Akvinski nas z veliko uglajenostjo in duhovno bistroumnostjo spominja, da »hudič prevara mnoge. Nekatere tako, da jih pritegne, da grešijo, druge pa s pretirano ostrino do tistega, ki greši, tako da, če jih ne more imeti s pregrešno držo, vodi v pogubo tiste, ki jih že ima, ko uporabi ostrino prelatov, ki jih, ker jih ne opominjajo z usmiljenjem, vodijo v obup in se tako izgubijo in padejo v hudičevo mrežo. In to se zgodi nam, če ne odpustimo grešnikom.«[6]
Tisti, ki druge spremljajo pri rasti, morajo biti osebe velikih obzorij, sposobni vzpostaviti meje in upanje ter tako pomagati vedno gledati v perspektivi, v odrešenjski perspektivi. Vzgojitelj, »ki se ne boji postaviti meja in se istočasno prepusti dinamiki upanja, izraženi v njegovem zaupanju v delovanje Gospoda procesov, je podoba močnega človeka, ki vodi tisto, kar ne pripada njemu, ampak njegovemu Gospodu.«[7] Ni nam dovoljeno dušiti in onemogočati moč in milost možnega, katerega uresničevanje vedno skriva seme novega in dobrega Življenja. Učimo se delati in zaupati v Božje čase, ki so vedno večji in modrejši od naših kratkovidnih meril. On noče uničiti nikogar, ampak hoče rešiti vse.
Zato je nujno najti način vzgoje, ki bo sposoben strukturno prevzeti dejstvo, da evangelizacije pomeni polno sodelovanje, s polnim državljanstvom vsakega krščenega – z vsemi njegovimi sposobnostmi in omejitvami – in ne samo takoimenovane »usposobljene sodelavce« (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 120); sodelovanje, kjer bo služenje in to služenje najbolj ubogemu, nosilna os, ki pomaga bolje izraziti in pričevati za našega Gospoda, »ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28). Opogumljam vas, da si še naprej prizadevanje, da bi iz svojih hiš naredili »cerkveni laboratorij«, ki bo sposoben prepoznati, ceniti, spodbujati in opogumljati različne klice in poslanstva v Cerkvi.[8]
V tem smislu konkretno mislim na dve prisotnosti vaše salezijanske skupnosti, ki lahko pomagata kot prvini, iz katerih se lahko soočite z mestom, ki ga zasedajo različne poklicanosti med vami; dve prisotnosti, ki sta »protistrup« vsaki klerikalistični in rigoristični težnji: brat pomočnik in ženske.
Bratje pomočniki so živ izraz zastonjskosti; karizma nas vabi, da ga negujemo. Vaša posvečenost je najprej znamenje Gospodove zastonjske ljubezni in ljubezni do Gospoda v njegovih mladih, ki se prvenstveno ne opredeljuje z neko službo, funkcijo ali posebnim služenjem, ampak preko prisotnosti. Salezijanec je še pred stvarmi, ki jih je treba narediti, živ spomin neke prisotnosti, v kateri so razpoložljivost, poslušanje veselje in predanost bistveni znaki za zbujanje procesov. Zastonjskost prisotnosti rešuje Kongregacijo vsake aktivistične obsedenosti in vsakega tehnično-funkcionalnega redukcionizma. Prva poklicanost je vesela in zastonjska prisotnost med mladimi.
Kaj bi bilo iz Valdocca brez prisotnosti mame Marjete? Bi bile vaše hiše mogoče brez te žene vere? Na nekaterih področjih in krajih »so skupnosti, ki so se dolgo ohranjale in posredovale vero, ne da bi šel skozi tiste kraje kak duhovnik, tudi desetletja dolgo. To je bilo mogoče po zaslugi močnih in velikodušnih žena: žena, ki so krščevale, katehizirale, učile moliti, ki so bile misijonarke, zanesljivo poklicane in spodbujene po Svetem Duhu. Skozi stoletja so žene Cerkev v teh krajih ohranjale na nogah z občudovanja vredno predanostjo in gorečo vero« (Posinodalna spodbuda Querida Amazonia, 99). Brez stvarne, učinkovite in ljubeče prisotnosti žena bi vašim delom manjkalo poguma in sposobnosti, da prisotnost izrazite kot gostoljubnost, kot dom. Spričo strogosti, ki izključuje, se moramo naučiti porajati novo življenje evangelija. Vabim vas, da nadaljujete z dinamikami, v katerih glas žene, njen pogled in njeno delovanje – spoštovan v svoji izjemnosti – dobijo odmev v sprejemanju odločitev; ne kot pomožen ampak kot sestaven dejavnik vaše prisotnosti.
»Opcija Valdocco« v pluralnosti jezikov
Tako kot v drugih časih se babilonski mit skuša vsiliti v imenu globalnosti. Celotni sistemi ustvarjajo globalno in digitalno komunikacijsko omrežje, ki je sposobno medsebojno povezati različne kotičke planeta, ob veliki nevarnosti, da bi monolitno uniformiralo kulture ter jih oropalo njihovih bistvenih značilnosti in virov. Univerzalna prisotnost vaše salezijanske družine je spodbuda in povabilo k varovanju in ohranjanju bogastva mnogih kultur, v katere ste potopljeni, ne da bi jih skušali »homologirati«. Po drugi strani si prizadevajte, da bo krščanstvo sposobno prevzeti jezik in kulturo ljudi kraja. Žalostno je videti, da v mnogih predelih krščansko pristopnost še vedno doživljajo kot nekaj tujega (zlasti evropejskega); položaj, na katerega naletimo tudi pri vzgojnih poteh in pri načinih življenja (prim. prav tam, 90).[9] Nasprotno, delovali bomo tako, kakor nas navdihuje anekdota, ko je Don Bosko na vprašanje, v katerem jeziku bi rad govoril, dejal: »V tistem, katerega me je naučila moja mati: v tem se najlažje sporazumevam.« Sledeč tej gotovosti je salezijanec poklican, da govori v maternem jeziku vsake od kultur, v kateri se nahaja. Edinost in občestvo vaše družine je sposobno privzeti in sprejeti vse te razlike, ki lahko obogatijo celotno telo v sinergiji komunikacije in interakcije, kjer lahko vsak ponudi najboljše od sebe za dobro celotnega telesa. Tako se salezijanstvo še zdaleč ne bo izgubilo v uniformnosti odtenkov, ampak bo pridobilo najlepši in najbolj privlačen izraz…, znalo se bo izražati v »dialektu« (prim. 2 Mak 7,26-27).
Istočasno izbruh virtualne resničnosti kot prevladujočega jezika v številnih državah, v katerih vršite svoje poslanstvo, najprej zahteva prepoznanje vseh možnosti in dobrih stvari, ki jih povzroča, ne da bi podcenjevali ali se ne menili za vpliv, ki ga ima pri ustvarjanju vezi, zlasti na čustvenem področju. Pred tem nismo imuni niti odrasli posvečeni. Zelo razširjena (in nujna) »pastorala zaslona« od nas zahteva, da prebivamo na omrežju na inteligenten način, ko ga prepoznamo kot misijonski prostor,[10] ki zahteva, da vzpostavimo vse potrebne mediacije, da ne bi ostali ujetniki njegove krožnosti in njegove posebne (in dihotomične) logike. Ta past – čeprav v imenu poslanstva – nas lahko zapre v same sebe in nas osami v ugodno, nepotrebno virtualnost, ki se le malo ali sploh nič ne ukvarja z življenjem mladih, bratov v skupnosti ali z apostolskimi nalogami. Mreža ni nevtralna in moč, ki jo ima za ustvarjanje kulture, je zelo velika. Pod avatarjem virtualne bližine lahko na koncu oslepimo ali se oddaljimo od konkretnega življenja ljudi, ko poplitvimo in osiromašimo misijonarsko moč. Individualistična zaprtost vase, ki je tako razširjena in družbeno ponujana v tej široko digitalizirani kulturi, zahteva posebno pozornost ne samo v zvezi z našimi pedagoškimi modeli, ampak tudi glede osebne in skupnostne uporabe časa, naših dejavnosti in naših dobrin.
»Opcija Valdocco« in sposobnost sanjati
Ena od Don Boskovih »literarnih vrst« so bile sanje. Po njih si je Gospod utiral pot v njegovo življenje in v življenje vaše celotne Kongregacije, ko je širil predstavljanje možnega. Sanje ga še zdaleč niso uspavale, ampak so mu pomagale, kakor se je dogajalo sv. Jožefu, da je prevzel drugo globino in drugo merilo življenja, namreč tiste, ki se rojevajo iz notranjosti Božjega sočutja. Evangelij je bilo mogoče živeti konkretno… Sanjal ga je in mu dal obliko v oratoriju.
Te besede vam želim ponuditi kot »lahko noč« v vsaki dobri salezijanski hiši ob koncu dneva; vabim vas, da sanjate in da sanjate na veliko. Vedite, da vam bo drugo navrženo. Sanjajte odprte, rodovitne in evangelizacijske hiše, ki so sposobne dovoliti Gospodu, da tolikim mladim pokaže svojo brezpogojno ljubezen in vam omogoči, da boste uživali tisto lepoto, h kateri ste bili poklicani. Sanjajte… In to ne samo zase in za dobro Kongregacije, ampak tudi za vse mlade, ki so prikrajšani za moč, za luč in za tolažbo prijateljstva z Jezusom Kristusom, ki so prikrajšani za skupnost vere, ki bi jih podpirala, za obzorje smisla in življenja (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 49). Sanjajte… In pomagajte sanjati!
Rim, Sveti Janez v Lateranu, 4. marca 2020.
[1] Geslo, ki je bilo z ognjem vžgano v prve misijonarje. Opozarjam na pismo don Giacoma Costamagna Don Bosku, v katerem potem, ko mu je povedal o težavah na potovanju in o različnih polomih, s katerimi so se morali soočiti, zaključi rekoč: “Enodušno smo prosili samo za eno: da bi kmalu šli v Patagonijo, da bi rešili neštete duše.” Zavest, da so bili poslani iskat duše na obrobje in ostati, ko so premagali vsak dozdeven polom, je znamenje identitete, na temelju katere so se soočali in merili karizmo: “Da mihi animas, coetera tolle”.
[2] Spomnimo se Gospodovega opomina: “Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila” (Mr 7,8).
[3] S pomočjo modrega Cafassa je Don Bosko odkril, kdo je v očeh mladih zapornikov; in ti mladi zaporniki so v pogledu Don Boska odkrili nov obraz. Tako so skupaj odkrili Božje sanje, ki potrebuje takšna srečanja, da se razodene. Don Bosko svojega poslanstva ni odkril pred ogledalom, ampak v bolečini, ko je videl mlade, ki niso imeli prihodnosti. Salezijanec 21. stoletja svoje identitete ne bo odkril, če ni sposoben trpeti z “množico zdravih in krepkih fantov, bistrega uma, ki so bili trpinčeni ter popolnoma brez duhovne in snovne hrane … Predstavljali so sramoto domovine, sramoto družine” (Spomini Oratorija sv. Frančiška Saleškega, 28); in mi bi lahko dodali: tudi naše Cerkve.
[4] Danes vidimo, da so mladi v mnogih področjih prvi, ki se dvignejo, se organizirajo in začnejo pravične zadeve. Daleč od tega, da bi preprečevali to prebujanje, so vaše salezijanske hiše poklicane, da postanejo prostori, ki lahko spodbujajo to zavest kristjanov in državljanov. Spomnimo se letošnjega božičnega darila velikega rektorja: “Dobri kristjani in pošteni državljani.”
[5] Vabim vas, da vedno upoštevate vse tiste, ki na teh instancah ne sodelujejo, vendar jih ne moremo prezreti, če nočemo postati zaprta skupina.
[6] Super II Cor., cap. 2, lect. 2 (in fine). Tomaž komentira odlomek 2 Kor 2,6-7 kjer sv. Pavel v zvezi s tistim, ki ga je užalostil, piše: “Zato mu vi raje odpustite in ga potolažite, da takega človeka morda ne bi použila prevelika žalost.”
[7] J. M. Bergoglio, Meditazioni per religiosi, 105.
[8] Prej kot dejanje, ki nas napravi razločujoče ali nas napravlja komplementarne, je cerkvena poklicanost povabilo, da ponudimo poseben dar v službi rasti drugih.
[9] Prim. Apostolsko spodbudo Veselje evangelija, 116: “Zato krščanstvo, kakor moremo videti v zgodovini Cerkve, nima enega samega kulturnega vzorca, ampak povsem ohranja svojo istovetnost v popolni zvestobi oznanjevanju evangelija in izročilu Cerkve in ima tudi obličje mnogih kultur in ljudstev, v katerih je bilo sprejeto in se je zakoreninilo.”
[10] Danes potrebujemo “novo evangelizacijo, ki razsvetljuje nove oblike in prebuja temeljne vrednote, da bi stopili v stik z Bogom, z drugimi in z okoljem. Potrebno je, da dospemo tja, kjer nastajajo nove pripovedi (zgodbe) in vzorci”. (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 74).
Vir: Vatican News