Pretekli vikend je postojanko na Pohorju napolnilo kar 86 bojevnikov: na čelu bitke je bil Marko z duhovnimi voditelji in animatorji, čet pa je bilo šest: štiri dijaške ter dve študentski.
Spoznali smo, da smo povsem razoroženi: da spimo, se zaklepamo v materialni svet, da bi zakrili otopelost, postajamo tujci sebi, s polomljeno samopodobo in tako ranljivi za tistega, ki nam hoče biti sovražen.
Sovražnik si je izbral zanesljivo metodo: prepričal nas je, da ga ni. Nadene si vsakič drug obraz, tako da ne prepoznamo ukane. Marijan Veternik, eksorcist mariborske nadškofije nas je opozoril, kje smo za napad najbolj odprti: na poškodovanih vejah družinskega debla, v izvajanju okultnih praks, pri oddaljenosti od Boga, v osebnih grehih ter notranjih ranah, pri čemer si le stežka priznamo, da bolni potrebujemo Zdravnika.
Prebujeni smo se znašli sredi boja; oborožili smo se z don Boskovo opremo: moči smo krepili z evharistijo, za talko pa vzeli Marijo. V sobotnem popoldnevu smo imeli bitke tudi na terenu – oboroženi s kepami in kapami. Zvečer pa smo bojišče spremenili v plesišče. Vseskozi smo bili zvesti naši himni in opravljanju skupinskih nalog. Ko je nasprotnik že skoraj mislil, da nas ima, smo mu pri sv. spovedi zavpili: »Poberi se, satan!« Domov v velikonočno upanje gre z nami Jezusova obljuba – z Njim bomo vstali v večnost. Garancijo nam daje Tisti, ki je padel za nas vse.
Tekst: MM