»Skoraj slučajno mi je pod roke prišlo pismo, ki mi ga je dala mlada žena, ko sem obiskal salezijansko ustanovo v brazilskem mestu Americana, v inšpektoriji Sao Paolo.«
Z veseljem se srečujem z vami po tem don Bosku tako ljubem mediju. V Salezijanskih vestnikih, ki so izšli za časa njegovega življenja (don Bosko je živel še enajst let po začetku njegovega izhajnanja), je dobri oče svojim bralcem opisoval dogodke iz Valdocca in drugih salezijanskih hiš ter mlade in bralce razveseljeval z novicami, ki so prihajale iz Amerike, najprej iz Argentine, nato pa tudi iz drugih dežel.
Verjamem, da smo lahko tudi danes navdušeni, ko spoznavamo dobro, ki se dogaja, in spremljamo bolečino, ne samo zaradi covida-19, temveč zaradi trpljenja, ki ga povzroča, v tem obdobju še posebej v Braziliji in Indiji. To nas prizemljuje, da smo s srcem blizu bolečini drugih. Takšno je življenje: za veliko reči smo lahko hvaležni in se jih veselimo, ob drugih pa jočemo in smo blizu trpečim.
Kdor me spremlja teh sedem let v službi vrhovnega predstojnika, bo v tem pozdravu odkril, da skušam posredovati delčke iz svojega življenja, nekaj »čudežev«, ki mi jih Gospod naklanja ob obiskih po vsem svetu in jih lahko posredujem kot preprosta pričevanja, da bi se dotaknila src. Tudi tokrat je tako.
Ko sem urejal pošto, mi je pod roke prišlo pismo, ki mi ga je dala mlada žena, ko sem obiskal salezijansko ustanovo v brazilskem mestu Americana, v inšpektoriji Sao Paolo.
Spominjam se, da sem ob tem obisku doživel enega najbogatejših srečanj in pogovorov z mladimi, fanti in dekleti med 16 in 24 letom starosti. Dve uri smo se pogovarjali o »človeškem in Božjem« z okoli 100 mladimi te salezijanske ustanove. Ko sem odprl pismo in prebral vsebino, sem si dejal, da moram z Elianinim »domnevnim« dovoljenjem deliti preprosto sporočilo, ki prihaja iz srca te mlade žene, saj je v salezijanski hiši našla prostor, ozračje in osebe, ki so jih spremenili življenje. Pomislil sem na don Boska, ki je navdušeno širil poznavanje dobrega, ki se je dogajalo, ko sta njegov vzgojni sistem in evangelizacija spreminjala življenja njegovih mladih.
Osrečujoče je spoznavati, kar pripovedujejo mnogi mladi današnjega časa. Nekateri so lahko tudi razočarani, toda večina jih je v don Boskovih hišah srečnih; tu so našli prijatelje in si delijo radostne trenutke; šolo, ki jih uvaja v življenje; polnost življenja v svobodnem spoznavanju Boga; hišo, ki brezpogojno sprejema. Kot se je to zgodilo Elian.
Sprememba v mojem življenju
V svojem pismu piše: »Americana, 12. oktober 2017. Dragi Angel, ime mi je Elian T. S. in imam 17 let. Navdušena sem, saj se ne zgodi pogosto, da bi bila počaščena s pozornostjo nekoga, ki predstavlja vse tiste, ki opravljajo tako lepo in veliko poslanstvo in so spremenili moje življenje.
Lahko rečem, da kdor spozna ali se približa salezijanskemu poslanstvu, ni več enak, ne glede na vero, raso ali barvo kože. Nauk, vrednote in naklonjenost, ki jih mi mladi prejemamo, tako močno vplivajo na nas, da njihov vtis ostane za vse življenje.
V Americano sem prišla lata 2005 in sem kljub izhajanju iz drugačnega verskega okolja pri sedmih letih postala del salezijanskega sveta.
V tej povezanosti z don Boskovo zgodbo in njegovim poslanstvom sem bolje spoznala svoje življenje, nekaj, kar mladi iščejo v svetu, a tega ne najdejo. Spoznala sem, da lahko težke trenutke življenja premagamo s pomočjo, bližino, nasmehom ob koncu dneva. Izkusila sem, da so lahko duhovniki dobri prijatelji in svetovalci in da ni nič lepšega kot Božji posegi v našem življenju. Seveda ni bilo vedno lahko. Mnogokrat sem izkusila utrujenost in nasprotovanja, mnogokrat sem bila v skušnjavi, da bi pustila svoje obveznosti in delo, a na srečo sem skupaj z don Boskom naletela na ljudi (njihovih obrazov se vedno spominjam), ki so mi vedno pomagali in me niso »spustili«, ljudi, ki so mi odprli srce ter mi pokazali in naučili ljubiti kot Jezus. Kot je oče in učitelj ljubil svoje mlade. Pridružila sem se misijonski skupini, skupini Srca Jezusovega in oratoriju sv. Dominika Savia, kjer trenutno delujem in mi preprosto veliko pomeni, saj mi smeh otrok, ki se jim posvečam, potrjuje, da se splača. Vem, da veliko govorim, a nobena beseda iz mojih ust ali te, ki so tu zapisane, ni dovolj, da bi zaobjela hvaležnost in naklonjenost do tega moža vere, ki je sam sebe daroval za nas mlade in za vse, ki tudi danes nadaljujejo njegovo poslanstvo: salezijanci, možje in žene v vseh don Boskovih hišah. To je čudovito!
Hvala za vse, hvala, da ste naš vrhovni predstojnik.
Z naklonjenostjo, Elian T. S.«
Tako v pismu te mlade žene. Ne vem, kje je zdaj. Mogoče na univerzi ali na začetku nove življenjske poti, mogoče v službi, mogoče načrtuje svojo prihodnost in življenje, mogoče, mogoče … Ne dvomim pa, da ji to, kar nosi v srcu (in to pismo je delček dokaza), daje moč, da je velika žena in daje drugim najboljši del sebe. To je smisel vzgoje in družine.
Pripraviti se na življenje in v njem dati vedno najboljši del sebe.
Naj vas Gospod vse blagoslavlja.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik; foto ANS