Don Boskov spomenik pred baziliko Marije Pomočnice v Valdoccu je simbol salezijanskega poslanstva v svetu.
Dragi bralci Don Boska, pošiljam vam pozdrave iz Dimapurja v Nagalandu na severovzhodni meji Indije. Tu je salezijanska navzočnost pognala močne in lepe korenine v veliki zvestobi don Bosku.
Ko opazujem izredne prizore sprejemov, ki jih doživljam po vsem svetu, mi na misel prihaja simbol ljubezni in priznanja, ki so ga don Boskovi prijatelji želeli postaviti prav pred baziliko Marije Pomočnice. Spomenik don Bosku.
Čez nekaj mesecev bo minilo sto let. Kot zvesti vratar pozdravlja vsakogar, ki vstopa v materno hišo. Kot se pogosto dogaja, smo se ga tako navadili, da ga ob mimohodu le ošvrknemo s pogledom.
Pomislite, ideja o spomeniku na tem trgu se je utrnila že samemu don Bosku. Nekoč, ko je že potekala gradnja bazilike, se je don Bosko ob prečkanju trga, tedaj poteptane zaplate zemlje, ustavil in preučeval nastajajoče pročelje bazilike. Nato se je ozrl naokoli in s svojim zasanjanim a odločnim pogledom dejal duhovniku, ki ga je spremljal: »Tu na sredini bi se podal spomenik, ki bi predstavljal Mojzesa, kako s palico udari po pečini in iz nje priteče curek vode v vedro.«
Danes stoji na tem trgu spomenik. Ni točno tak, kot si ga je zamislil don Bosko, a izraža nekaj več.
Junaštvo salezijanskega poslanstva
10. septembra 1911 se je zamisel o spomeniku don Bosku ob bližajoči stoletnici njegovega rojstva porodila na mednarodnem srečanju bivših gojencev. Temu so se takoj pridružili mnogi z vsega sveta. Občina Turin je darovala prostor in majhen prispevek. Izvedli so natečaj za spomenik, na katerem so sodelovali umetniki z vseh koncev sveta. Izbran je bil načrt kiparja Gaetana Cellinija iz Ravenne.
Vse je bilo pripravljeno, a strahote prve svetovne vojne so slovesno odprtje premaknile na 11. uro 23. maja 1920, na vigilijo praznika Marije Pomočnice. Ko so spustili tančico, ki je zakrivala spomenik, je med tisočimi navzočimi izbruhnil prepričljiv in ganljiv aplavz.
Spomenik v bronu na robustnem granitnem podstavku predstavlja junaštvo salezijanskega poslanstva. Prijaznega in nasmejanega don Boska obdaja gruča fantov, ki dajejo vtis, da plešejo okoli njega. Don Boskova izrazita kretnja nakazuje, kako želi dvigniti enega od fantov. To je čudovit simbol njegovega poslanstva in poslanstva naše Družbe: beseda vzgajati namreč pomeni »potegniti ven«, dvigniti, dati rast.
Trenutek je vesel, je izraz salezijanske duhovnosti, kjer odnos prijateljstva med vzgojiteljem in mladim odločilno pomaga pri osebni rasti. Po svetem Frančišku Saleškem rast v veri ob voditelju ni mogoča brez pravega prijateljstva, komunikacije in medsebojnega vpliva. To je duhovno prijateljstvo. Odnos med salezijanskim vzgojiteljem in mladimi mora biti zaznamovan s kar »največjo prisrčnostjo«, saj domačnost spodbuja ljubeznivost, ljubeznivost pa spodbuja zaupanje. Fantje polni zaupanja zrejo v don Boska v prepričanju, da so ljubljeni.
Ogledalo
Ob vznožju spomenika se predstavnik človeštva sklanja in poljublja križ, ki ga v roki drži Vera. »Ta družba je bila od začetka preprost katekizem,« je dejal don Bosko. To nas vodi k izvirom in koreninam salezijanske družbe. Od don Boska se je naučila evangeljske strasti, da vsakega mladega, vsakega človeka privede na srečanje z Jezusom.
Na levem reliefu je upodobljena mati z otrokom v naročju, ki don Bosku pošilja poljube; na desnem ubogi gobavec hvaležno gleda svojega dobrotnika. Na straneh sta predstavljeni dve don Boskovi »beli ljubezni«, evharistija in Pomočnica, združeni v ideji poslanstva množicam in družinam.
Na zadnjem delu nas trije reliefi spomnijo, koliko so salezijanci naredili za spremljanje izseljencev. Takrat in danes. Mislim na tolike salezijanske hiše po vsem svetu, ki so odprle vrata izseljencem vseh starosti. Mislim na begunske centre in družinske ustanove. Na straneh so predstavljene strokovne šole in salezijanske kmetijske ustanove. Vsakodnevno v naše ustanove prihajajo mladi, da bi postali »dobri kristjani in pošteni državljani.«
Kot pri igri odsevov ogledal, prav za don Boskovim hrbtom, izstopa na sredini pročelja bazilike kip Jezusa z otroki. »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo« (Mk 10,14). Po vsem svetu sem videl don Boskove sinove udejanjati Jezusove besede z nespremenjenim navdušenjem. Zaradi tega se od tu vedno znova odpravljajo novi misijonarji in misijonarke.
Predvsem pa sem videl neskončno hvaležnost neštevilnih mož in žena za vse, kar so prejeli v don Boskovem imenu. In ko pridem v kakšno salezijansko hišo, kjerkoli po svetu, se mi zdi, da okoli sebe vidim ples fantov s spomenika. S tisto navdušujočo radostjo, ki jo želim tudi vsem vam.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik
