Pandemija je spremenila naš način odnosa do sveta, drugih in nas samih. Preroditi in obnoviti se moramo v večji solidarnosti in zavedanju tihe nesreče, ki je povzročila bolečino, žalost in strah.
Kaj bi danes storil don Bosko?
Naj začnem z drobno zgodbico.
Vrvohodec je na prostornem trgu napel vrv na primerni višini. Pred njim je nastopila skupina akrobatov, a njihova predstava je trajala dlje od predvidenega. Na trg je že legal mrak, zato je vrvohodec nastopil pod žarometi. V polmraku umetnik ni opazil, da mu je neki fantič mirno sledil po lestvi na drog. Ko je že napravil nekaj korakov na vrvi, ga je opazil za seboj.
»Kaj počneš tukaj?« ga je začuden vprašal. »Za teboj bom šel po vrvi.« »Se nič ne bojiš?« »Dokler sem ob tebi, ne,« mu odgovori mali. Gledalci spodaj so zadrževali dih.
Vrvohodec je otroka dvignil na svoja ramena. Da bi ga obvaroval strahu pred višino, mrakom in vrtoglavico, mu je dejal: »Poglej, kako lepe so zvezde na nebu! Glej samo zvezde!«
Ko je fantič opazoval sijaj utripajočih zvezd, ni pomislil na nevarnost, da bi vrvohodec lahko zgrešil korak na vrvi, ter na globino pod njim. Pustil se je nositi po vrvi, napeti čez prostoren trg.
Don Bosko se je z otroki in mladimi prvi »povzpel na vrv«. Prvi je bil navzoč, uporabil je vso svojo ustvarjalnost, sposobnost in znanje, da je mlade preventivno pripeljal k upanju, ki so ga ustvarjali v sebi. Vsakomur je pripovedoval o veselju do življenja in rasti v harmoniji ter jih navajal na pogumno pomoč do drugih, zlasti najbolj ubogih.
To je upanje za naš čas: priložnost, da skupaj rastemo in se učimo kot skupina učencev, družin, učiteljev in strokovnjakov. Ovrednotiti moramo, kar smo se naučili v tej krizi (boljše okolje, umirjeno življenje, družinsko življenje). Kako ustvarjalni in izvirni so bili mnogi vzgojitelji, ki so hitro in učinkovito odgovorili nanjo, na primer na družbenih omrežjih.
Stvari bodo drugačne in takšne tudi želimo. Nič več ni kot prej: življenje, povezave, čas in prostor. Ne želimo se vračati, kjer smo bili, temveč se želimo spremeniti na boljše, ustvarjati, verjeti vase, v svoje vire, v vzgojo kot vzvod sprememb.
Potrebujemo ustvarjalnost za nove vzorce in nove odgovore. Drznost življenja, ki je nosilka nečesa resnično novega. Potrebujemo sanje o novem življenju, ki se bodo uresničile. To je naporna naloga, ki bo trajala dolgo. Tu ni prostora za improvizacije, temveč gotovost pričevanja, veselje našega upanja, gotovost naše vere.
Bolj kot kdajkoli prej sta potrebna naše upanje in pričevanje. Bolj kot kdajkoli prej mladih ne smemo pustiti samih (sploh ne sedaj!): z odprtimi rokami nas čakajo, da bi še enkrat živeli svoje življenje, da bi z močjo ljubezni premagali vse. Saj le ljubezen zmaguje! Sanjati moramo nove sanje z mladimi.
Upam, da smo se bolje naučili zavedanja človeške povezanosti, da smo bolj odločeni vzgajati v dobrem otroke in mlade, da se zavedamo moči človeške prijaznosti in smo osredotočeni na delo z družinami ter organizacijami, ki vzgajajo za prihodnost.
Vse to na salezijanski način, kar pomeni:
Celostni in vljudni sprejem. Pogovori don Boska z mladimi razodevajo njegovo sposobnost polnega in vljudnega sprejemanja, ki je temeljni element salezijanskega vzgojnega odnosa. V modelu neformalne komunikacije, v prijateljskem položaju je don Bosko dosegel srce in presegel pregrado »socialne distance« (»Stori vse, da bodo tisti, s katerimi govoriš, postali tvoji prijatelji in se bodo tako čutili sprejete in ljubljene.«). V človeški rasti je pomembno, da je posameznik pobudnik svojega življenja in svoje zgodbe.
Uglašenost in empatična odprtost. Don Bosko je svojim salezijancem priporočal bližino do mladih, polno pozornosti in prijaznosti.
Poznavanje mladega in njegovih zmožnosti. Po don Boskovi pedagogiki more mladi v sebi vedno najti osebne vire, ki mu v sodelovanju z »milostjo« omogočajo doseči in osvojiti nove cilje izboljšanja.
Vzgojna in pastoralna izkušnja v vsakdanjem življenju. Vzgojno spremljanje se uresničuje v vsakdanjem življenju, na primer na dvorišču, izbranem kraju spoznavanja in spremljanja mladih. Izredno se zgodi v rednem: v trenutkih vsakdanjega življenja se vzgojitelj in mlad človek pogovarjata, delita trenutke dela in vzpostavljata odnos medsebojnega spoznavanja, večkrat tudi prijateljstva, ki je podlaga za zaupanje, posvetitev in ljubeznivost (»Ne boj se, če te bodo ljubili.«).
Vzgojno okolje in družinski stil. Da bi posnemal, kar je izkusil v lastni družini, je don Bosko želel družinskega duha prenesti v vsakdanje življenje v Valdoccu. Sobivanje med vzgojitelji in mladimi je posnemalo odnos med starši in otroki.
Tehnologija ne more nadomestiti učiteljev; vzgoja bo ostala (in bi morala ostati) dejavnost na najvišjem položaju človeškega delovanja. V prihodnosti bo največji izziv najti pravo uravnoteženost med uporabo digitalnih sredstev in vlaganjem v človeške vire.
Preventiva kot sistem. Koncept »preventive«, kot ga je pojmoval don Bosko, ni bila samo »asistenca« in »zaščita«. Gre za »promocijo«, gleda na »zmožnosti«, kako premagati negativne dejavnike, ki lahko uničijo osebo.
V primeru covida-19 so potrebni novi vzgojni načini za čutenje in pripravo mladih, ki bodo novi državljani, in iskanje rešitev, ki upoštevajo spoštovanje življenja, vzdržni razvoj in etično prizadevanje.
Osebno spremljanje kot duhovno vodstvo: svetost. Don Boskov vzgojitelj se ne ustavlja pri človeškem, temveč gre v duhovno. Njegov cilj je popolna sreča (»nebesa«). Zato »gre do skrajnosti«: hoja po vrvi je vedno naporna in negotova, a na don Boskovih ramenih romamo brez strahu prihodnosti naproti. Oči imamo uprte v nebeške zvezde.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik