Laiška misjonarka Polona Dominik, ki že vrsto let deluje v Etiopiji, je po dveh letih in pol popolne zapore in grozljive vojne lahko obiskala severno etiopsko pokrajino Tigraj in štiri tamkajšnje salezijanske skupnosti. Njen pretresjiv zapis iz prve roke nas ne more in ne sme pustiti brezbrižne.
Pred dnevi sem se vrnila iz Tigraja na severu Etiopije, kamor se ni dalo potovati skoraj tri leta: marca 2020 zaradi pandemije, potem pa se je novembra 2020 začela še kruta vojna, ki je prinesla virus nasilja in nenehnega strahu.
O težavah zaradi vojne sem včasih pisala s pomočjo občasnih sporočil ali slik, če so jih uspeli poslati. Komunikacija je bila dolgo onemogočena, vedeli smo le, da je hudo, da nimajo sredstev za preživljanje, da so vse ustanove zaprte, vključno z bankami, trgovinami … Dolgo se ni dalo dobiti ničesar za preživetje, pošiljanje hrane so pogosto onemogočili, če je bilo kaj na prodaj, je bilo po trojni ceni … In tako je večina prebivalstva trpela lakoto, kot jo še vedno, saj še vedno ni dohodkov. Tudi tisti, ki so imeli »službo«, so bili brez plač dve leti. Mnogi so še vedno brez plač, ker ustanove enostavno nimajo sredstev za plačilo. Celo državni uslužbenci so bili dve leti brez dohodkov. Zaradi pobojev po raznih predelih Tigraja so nešteti zbežali v sosednji Sudan ali v mesta, kjer ni bilo toliko napadov . Zatekli so se v razne ustanove, predvsem šole ali v domove. Do tedaj samostojni in delavni ljudje so naenkrat postali brezdomni in odvisni od pomoči. Tudi prej »bogati« so sedaj revni …
Končno sem se lahko podala na to pot skupaj s salezijancem Cesarjem Bullom, direktorjem salezijanske razvojne pisarne etiopske salezijanske inšpektorije, ki je pred skoraj 50 leti prvi začel delo salezijancev v Etiopiji prav v pokrajini Tigraj, kjer so dandanes štirje salezijanski misijoni. Ob začetku vojne je kljub mnogim težavam in poskusom vlade, da prepreči pomoč v Tigraju, mobiliziral zbiranje sredstev po vsem svetu in pošiljanje humanitarne pomoči. Tudi Slovenci vseskozi prispevamo k tej pomoči. Sedaj smo lahko šli na ogled, kakšno je stanje, kako so ljudje, skupnosti, ki lačnim posredujejo zbrano pomoč in kaj še potrebujejo, kako delati naprej in kakšne so prioritete.
Salezijansko delo v mestu Shire
Prvi dan smo z letalom prispeli v Shire, mesto, ki je pred vojno štelo 200.000 prebivalcev, sedaj pa je tam ob domačem prebivalstvu še okoli 500.000 pribežnikov, beguncev. To je četrt Slovenije, ogromna množica ljudi, ki čaka na boljše čase.
Mir je sicer podpisan, a pravijo, da je ta podpis za mnoge brezpredmeten, saj se še vedno ne morejo vrniti domov. Na mnogih področjih so še vedno eritrejski vojaki, ki so si prisvojili cele vasi in če bi se domačini vrnili, bi bili zagotovo ob življenje. Glede na grozote, ki so jih počeli (in jih še vedno počnejo) eritrejski vojaki, si nihče ne želi niti blizu, čeprav v zatočiščih živijo v pravi bedi. Nekateri ne upajo domov, ker je vse uničeno in pokradeno, brez kakršnih koli možnosti in infrastrukture. Možnost preživetja brez vojaške zaščite je tam neznatna.
Šli smo pogledat, kje in kako živijo vsaj nekateri. Neki starejši gospod je povedal, da ne želijo pomoči, da želijo sami zase skrbeti. Želijo nazaj svoj dom in svojo samostojnost. Biti tako dolgo odvisni od pomoči je poleg lakote enako huda bolečina. Zatočišč v Shireju je malo morje, večinoma v šolah ali kar pod šotori oziroma razprostrtimi platni, brez vode in drugih osnovnih potrebščin.
Ljudje so izredno besni na te velike organizacije, katerih predstavniki se vozijo z velikimi avti, jedo v največjih hotelih in v zatočiščih nalepijo velik plakat, kaj drugega pa od njih ni, še pribijejo.
Hrana? Kar uspejo dobiti in razdeliti razne sestre ali salezijanci. Kaj pa ostale dobrodelne nevladne organizacije, ki jih je v Etiopiji na stotine? Ljudje sami pravijo, da so od največje organizacije za prehrano v pol leta hrano dobili le dvakrat. Od Unicefa so vsaj nekateri dobili tako imenovane »non-food items« (npr. torbice, lavorje, odeje ali kaj podobnega za bivanje) …
Ljudje so izredno besni na te velike organizacije, katerih predstavniki se vozijo z velikimi avti, jedo v največjih hotelih in v zatočiščih nalepijo velik plakat, kaj drugega pa od njih ni, še pribijejo. Pred kratkim je izbruhnila novica, da so večino hrane od Združenih narodov pokradli razni trgovci jo prodajajo za svoj lastni dobiček. OZN je zato blokirala vso pomoč in ljudje tako dobijo še manj od nič.
Don Boskovi salezijanci so skorajda edini, ki so takoj in brez nepotrebnega hrupa ter birokracije poslali pomoč v obliki hrane od samega začetka vojne pa vse do danes. Tudi sama sem priča zbiranju sredstev in nakupovanju zalog. Takoj ko se nabere dovolj za nekaj kamionov, pošljemo pomoč iz Adis Abebe v daljni Tigraj.
Pred letom in pol, ko se je zvezna vlada v vojni s Tigrajem odločila za popolno uničenje, je celo zaprla in obsodila salezijance, ker so pomagali ljudem v tej pokrajini. Sedaj ta ista vlada prosi salezijance, naj prispevajo v vladni lonček za pomoč revnim v Tigraju. Razumi, če moreš …
Kakorkoli, še naprej opravljamo svoje poslanstvo. Ponosna sem, da smem biti del te pomoči in da mnogo dobrotnikov v Sloveniji prispeva za hrano. WPF (Svetovni program za hrano pri OZN) pomaga vsaj tako, da salezijancem nudi svoje kamione za prevoz, ki bi nas sicer stal skoraj toliko kot vsa nabavljena hrana.
Če ostanem še nekoliko v mestu Shire, naj povem še, da so salezijanci po treh letih brez šolanja pred nekaj tedni končno lahko odprli razrede in začeli pouk. Povpraševanje je ogromno, saj je večina šol polnih beguncev in možnosti za pouk ni veliko. Vlada je sicer oznanila, da naj se šola začne, a praksa pravi drugače. Kjer niso naseljeni begunci, so šole izropane miz, klopi in vsega drugega … Kar nekajkrat smo videli večje skupine zunaj z učiteljem v sredi, pod kakšnim drevesom … Kot bi se vrnili 100 let v preteklost. Če ne bi videla s svojimi očmi, ne bi verjela. Videla sem razsute in izropane šole, v razredih na tabli še napisane zadnje lekcije izpred dveh in pol let, preden so se razbežali.
Sama sicer govorim amharsko, ki je uradni etiopski jezik, a pokrajina Tigraj ima svoj jezik in amharščina zaradi vojne s centrom države ni več priljubljen jezik.
Don Bosko torej odprl vrata približno 2.000 učencem, željnim učenja. Videla sem kar nekaj učencev ki so jih poškodovani dronski izstrelki in bombe: punčka brez stopal, fantje brez noge, a vsak dan veselo pridejo k pouku, strmeč v prihodnost. Kaj pomeni dva in pol letni premor za učence in njihovo znanje, je vprašanje privilegija. Veseli so samo, da imajo kam iti, da zopet srečajo vrstnike, da imajo občutek življenja v neki organizirani družbi.
V razredu smo razdelili piškote, ki smo jih pripeljali iz Adis Abebe. Salezijanci dajo vsak dan učencem zajtrk, ki je za mnoge edini obrok v dnevu. Otroci, veliki in majhni, so res izredno srečni, da smejo biti ponovno v šolskih klopeh. Med odmorom so se gnetli okoli mene in me hiteli spraševati vse mogoče v odlični angleščini. Glede na to, da že tako dolgo niso bili pri pouku, me je njihovo znanje angleščine zelo presenetilo. Salezijanci so otrokom med zaprtjem nudili »tutorial classes«, neformalni pouk v različnih predmetih, vsaj nekaterim. Sama sicer govorim amharsko, ki je uradni etiopski jezik, a pokrajina Tigraj ima svoj jezik in amharščina zaradi vojne s centrom države ni več priljubljen jezik.
Spremenjena šola v Adwi
Naslednji dan smo odpotovali v mesto Adwa, okoli 80 km oddaljeno od Shireja, kjer so prav tako salezijanci. Tu so vodili tehnično šolo, ko pa se je začelo izredno stanje, pandemija in vojna, se je vse spremenilo tudi zanje. Med epidemijo so usposobili kmetijo oziroma vrt, ki je ozelenel in začel dajati sadove ravno, ko se je začela vojna.
Ne znamo si razložiti drugače kot z varstvom Marije Pomočnice, ki je obvarovala salezijance in jim omogočila pomagati tisočim in tisočim.
Salezijanski misijonar Luan iz Vietnama je dejal, da so mesece jedli samo to, kar je zraslo na vrtu in to delili tudi ljudem: zelenjavo kot je blitva in sadje mango, papaja, banane. Kako Bog poskrbi … Ne le z živežem, temveč tudi z varovanjem. Medtem ko so uničili oziroma izropali večino domov in ustanov, tudi cerkvenih in državnih, so salezijanske hiše ostale nedotaknjene. Ne znamo si razložiti drugače kot z varstvom Marije Pomočnice, ki je obvarovala salezijance in jim omogočila pomagati tisočim in tisočim.
Med ropanjem in uničevanjem zveznih in eritrejskih vojakov je mnogo ljudi svojo lastnino prineslo k salezijancem v varstvo, tudi avtomobile. Ko je pokrajinska vojska silila moške in mlade fante v vojno, se jih je mnogo skrivalo pri salezijancih, ki niso nikomur odrekli varnosti. Spali in kuhali so si v učilnicah. Vsak dan vojne so bila odprta igrišča za vse otroke, kdorkoli je želel in mogel priti, da se sprosti pri igri in ne misli na težave pokvarjenega odraslega sveta.
Mnogo otrok je v Adwo prišlo po mnogih dneh ali tednih pešačenja, ko so s starši ali svojci bežali iz raznih krajev, da si rešijo življenje. Mnogo jih je na poti doživelo grozote, videlo umreti starše ali druge ljudi, gledalo neubesedljivo nasilje nad svojci … V najboljšem primeru so se uspeli zateči v Adwo, pa čeprav brez sredstev za življenje. Ko sem pred seboj gledala zbrano tisočglavo množico otrok v jutranjem zboru pred poukom, radovedne oči, uprte vame, sem si težko predstavljala, kaj vse nosijo v svojem srcu in predvsem spominu. A živijo naprej.
Salezijanci so poklicno šolo spremenili v šolo z vsemi osnovnimi predmeti. Učijo prostovoljci, vsi, ki so željni dela in imajo nekaj znanja in željo, da ga delijo. Čeprav je veliko učiteljev med vojno »izginilo«, ni težko najti ljudi, ki so pripravljeni delati karkoli, tudi zastonj, saj plač v Tigraju še vedno ni mogoče deliti. Željni so dela, pa tudi želijo pomagati salezijancem pri njihovem poslanstvu. Vsi vedo, koliko življenj so rešili. Ko je bilo najbolj nevarno, niso nehali pomagati. Ko niso imeli, so našli poti …
Ko sem jih gledala, mi je šlo res na jok, po eni strani od ganjenosti, po drugi strani od žalosti, kako lahko pride do takšnih potreb po pomoči in kako veliko je teh potreb še drugod po pokrajini, ki jih nikoli ne bomo mogli doseči.
Začeli so peči kruh in ga deliti beguncem in vsem, ki vsak dan prihajajo k don Bosku. Zato iz Adis Abebe med drugim pošiljamo tudi moko. Prostovoljci vsak dan spečejo in razdelijo preko 5.000 velikih štručk kruha. Vsak dan skuhajo tudi velike kotle tekoče otroške hrane (nekakšen instantni mlečni zdrob, ki ga s pomočjo donatorjev prav tako pošiljamo iz Adis Abebe) in delijo tisočglavi množici najmlajšim in materam.
Na lastne oči sem videla malčke s plastenkami, v katere jim natočijo jed. Večina jih na licu mesta zaužije ta okrepčilni napitek. Ko sem jih gledala, mi je šlo res na jok, po eni strani od ganjenosti, po drugi strani od žalosti, kako lahko pride do takšnih potreb po pomoči in kako veliko je teh potreb še drugod po pokrajini, ki jih nikoli ne bomo mogli doseči.
Ljudje sami si sedaj pač ne morejo pomagati: ali so brez doma ali so ostali brez dela, saj je uničenih večina virov za zaposlitev. Kako hudobno premišljeno je bilo ravnanje sovražnika: uničiti tovarne, ki zaposlujejo tisoče domačinov in jih tako odrezati od vira preživetja.
Obiskali smo tekstilno tovarno, ki je pred vojno zaposlovala preko 7.000 ljudi. Vsaka družina je imela kakšnega člana, ki je tu delal. Najprej so vrgli bombo, potem pa so vojaki zažigali vse po vrsti. Hodila sem med tisoči požganimi šivalnimi stroji in drugo opremo. Uničiti, samo da se uniči. In tako je bilo v mnogih drugih primerih. Če ni uničeno, je izropano. Iz podjetij in tovarn so pokradli vse, kar se je le dalo odnesti: od aluminija do strojev, pohištva …
Povedali so za primer, kako so vojaki prisilili kakih 20 fantov, da so cel dan bosi odnašali iz tovarne vse, kar se je dalo. Ko so s pomočjo teh fantov pokradli vse, so fante preprosto postrelili in trupla odvrgli v jarke. Takšnih primerov je nešteto. Žal.
Pri sestrah sv. Ane, ki vodijo šolo in bolnišnico, so prav tako vse pokradli. Ko pa je vojake zajela lakota in bolezni, so jim morale sestre pomagati in povijati njihove rane. V šoli imajo čez tisoč učencev in kar uspejo dobiti od salezijancev, je eno redkih živil, ki jih ti otroci užijejo. Predvsem malica med poukom, da sploh zmorejo pouk, pravijo učitelji. Tudi v Adwi smo si ogledali nekaj šol, kjer ubogi ljudje, ki so prej imeli vse, kar potrebujejo za življenje, sedaj životarijo in so popolnoma odvisni od pomoči.
V Adwi je okoli 150.000 beguncev. Na parih metrih jih živi nagnetenih mnogo premnogo. Stranišča so luknje v tleh. Mnogi spijo preprosto na tleh, nekateri imajo kako platno pod sabo, kakšen celo blazino, ki ni nikoli samo za eno osebo. O obleki, posteljnini in drugih malenkostih raje ne razmišljam.
O čisti vodi za umivanje raje ne sprašujemo. Tudi vodo nudijo salezijanci vsem, ki so dovolj blizu, da si jo lahko odnesejo. Pred kratkim so iz vodnjaka napeljali cevi s pipami, iz katerih si lahko v plastenke in sode natoči vodo kdorkoli in kadarkoli od koderkoli. Tudi vojaki so si tu ničkolikokrat privezali dušo (če jo imajo) …
Še sedaj, nekaj dni po vrnitvi iz Tigraja, mi ob pisanju večkrat stopijo solze v oči od trpljenja in od svetosti ljudi, ki sem jih srečala.
Kar težko smo se poslovili od Adwe, toliko srčnosti. In polno idej, kaj vse potrebujejo, da bodo lahko še naprej pomagali. Seveda otroško hrano, moko za kruh in še kaj užitnega. Poleg tega pa avto oziroma kombi, s katerim bodo lahko še naprej razvažali hrano in drugo pomoč. V zadnjih dveh letih se je njihovo vozilo popolnoma iztrošilo, saj je bilo v najhujših vojnih časih eno redkih vozil, ki se je vozilo med različnimi kraji po Tigrayu, kadar so le uspeli dobiti nekaj goriva, da so pomagali tudi drugim kongregacijam, da so lahko razdeljevali hrano v drugih krajih. In v tem duhu sem prosila Mivo Slovenija in Misijonsko središče, da nam pomagajo pri nakupu avta za Adwo, da bodo salezijanci tam lahko še naprej pomagali tisočim, ki bodo še dolgo potrebni pomoči. In kot že tolikokrat, so tudi tokrat uslišali prošnjo tam, kjer bo pomoč dosegla resnično potrebne in nedolžne ljudi.
Revščina v Adigratu
Od Adwe nas je dolga vijugasta pot peljala čez gore do mesta Adigrat, kjer delujejo salezijanci in druge skupnosti, ki prav tako pomagajo beguncem. Srečali smo se s škofom, ki je bil izredno ganjen ob srečanju s salezijancem Cesarjem, ki je bil skupaj z drugimi salezijanci v zaporu ravno zaradi pomoči ubogim Tigrajcem, a se ni ustavil pri organiziranju pomoči iz Italije in preko vseh nas, ki delamo z don Boskom v Adis Abebi.
Ob pogledu na izmučene in shujšane duhovnike in sestre mi je bilo jasno, kdo je v resnični službi ubogim.
Obiskali smo Katoliško tajništvo in sestre Filipinke. Oboji sodelujejo z nami v programu botrstvo. Pripovedovali so o otrocih in njihovih družinah, ki so jim takoj, ko je bilo mogoče, posredovali sredstva iz botrstva in hrano, da so lahko preživeli te težke čase. Zopet veliko hvaležnosti do salezijancev.
A ob pogledu na izmučene in shujšane duhovnike in sestre mi je bilo jasno, kdo je v resnični službi ubogim. Bili so z ljudmi v največjih stiskah in z njimi delili najtežje izkušnje. Tudi sami so ostali brez svojcev, brez živeža. Neki duhovnik je pripovedoval, da je bil dolgo brez čevljev, bos … Sestram so uničili šolo, ki je bila edina v tisti vasi, nedaleč od Adigrata. (Šolo sem obiskala leta 2019). Kakšno življenje si lahko tam predstavljamo?
Sestra Leti je pripovedovala razne zgodbe družin, predvsem o sreči, ko so prejeli hrano, ki smo jo sestram poslali iz Adis Abebe. Njihovi odzivi, ko so prejeli kakšno pomoč, govorijo predvsem o tem, kako hudo so bili potrebni pomoči in v kakšnem pomanjkanju so. Tudi tu smo obljubili, da se bomo trudili še naprej iskati in pošiljati pomoč, tako hrano kot zdravila, učne pripomočke, pa tudi psiho-socialno pomoč oziroma dejavnosti, ki bodo pomagale ljudem preseči travme in boleče izkušnje in spomine teh let.
V glavnem mestu pokrajine Tigraj
Zadnji dan smo obiskali Mekele, glavno mesto pokrajine, kjer je pomoč malo bolj organizirana. Poleg salezijancev pomoč nudijo predvsem CRS (Catholic relief service) in sestre usmiljenke, ki v različnih zatočiščih posredujejo pomoč do 32.000 beguncem.
Sestra, ki koordinira vso pomoč, nas je ob srečanju sprejela z jokom sreče in bolečine, ki je še vedno v njej in v vseh ljudeh zaradi preteklih izkušenj. Tudi njenega brata in druge sovaščane so postrelili na sam božični dan 2021 ter jih pometali v reko.
Ob srečanju s salezijancem Cesarjem, ki je takoj ob začetku vojne kljub vsem preprekam, ko se drugi še niso zganili, takoj začel pošiljati pomoč, so se njeni spomini zbudili in ob tem tudi solze. Vem, da ponavljam, a vsakdo je izražal hvaležnost in hkrati potrebo po pomoči še naprej.
Dejali so, da se število beguncev ne manjša, temveč veča, ker po nekaterih koncih pokrajine še vedno potekajo boji. Ljudje še vedno bežijo in se zatekajo v Mekele. Sestre vsak dan pomagajo v zatočiščih in vsak dan srečujejo nove ljudi. Nekateri se vračajo domov, a ker ne najdejo svojega doma, ki je uničen, se vrnejo v zatočišče. Ali ne najdejo svojcev in ostanejo v zatočiščih, natlačeni v šolah.
Ob srečanju in pripovedovanju njihovih izkušenj naše oči niso ostale suhe.
Sestra, ki vodi dejavnosti pomoči, nas je peljala v eno izmed šol, kjer smo videli, kako zelo urejeno delijo hrano. Ogledali smo si razrede, v katerih so ljudje dejansko natlačeni, a tako živijo. Ob srečanju in pripovedovanju njihovih izkušenj naše oči niso ostale suhe. Neka mama mi je v roke položila svojega dojenčka in dejala, naj ga vzamem, ker mu bo z mano gotovo boljše. Druga je pripovedovala, kako so bežali iz vasi: tekli so dobesedno po truplih svojcev in znancev, da so ušli. Druga spet, kako so jih prisilili gledati pobijanje družinskih članov, predvsem moških, jim prepovedali, da bi jih pokopali. Morali so gledati trupla sredi vasi, kako jih jedo hijene … in druge grozote, ki jih niti ne upam napisati.
Marsikdo je dejal, da vojaki, ki so izvajali grozote, preprosto niso ljudje. Niti živali niso zmožne česa tako groznega. Ena od žena je povzela takole: »Ni je stvari, ki je ti ljudje (vojaki, eni ali drugi) niso naredili ljudem, le povedano (še) ni«.
Nikoli preslišani poziv
Lahko bi napisala še toliko več, a mislim, da je dovolj, da si predstavljamo, kako je in kako hudo je bilo. Naj ob koncu še enkrat ponovim poziv, za katerega so vsi, s katerimi sem se srečala v pokrajini Tigraj, prosili, da ga posredujem komurkoli, ki je pripravljen slišati: »Ljudje so še vedno odvisni od pomoči, predvsem od don Boskove pomoči, ker se na druge organizacije ne gre zanašati. Vsi vedo, da je vojn po svetu veliko, a beda in životarjenje ljudi, ki niso popolnoma nič krivi, zahteva naš odgovor.«
Polona Dominik, SalS, laiška misijonarka; foto osebni arhiv
