Ob 150. obletnici ustanovitve Inštituta sester hčera Marije Pomočnice (FMA) in v tem velikem tednu podajamo nekaj misli o pobožnosti blažene s. Evzebije Palomino Yenes FMA do Kristusovih ran in Gospodovega trpljenja.
Ena izmed najljubših tematik sestre Evzebije Palomino Yenes, hčere Marije Pomočnice, ki je živela v Španiji (1899-1935) in jo je Janez Pavel II. 25. aprila 2004 v Rimu razglasil za blaženo, je bila Jezusova ljubezen do vseh ljudi, ki jih je rešil s svojim trpljenjem in svetimi ranami.
Evzebija je že od otroštva živela zelo strogo askezo iz ljubezni do Njega, ki je »umrl za vse, da bi tisti, ki živijo, ne živeli več sebi, temveč Zanj, ki je umrl in vstal za nas«.
Pri enajstih letih je sanjala o Križanem, ki je v njej posejal seme goreče ljubezni do Kristusovih ran, ki jo je širila z naslednjo molitvijo: »Moj Jezus, odpuščanje in usmiljenje po zaslugah tvojih svetih ran.«
V zapisu, vzetem iz Positio o krepostih Božje služabnice Evzebije Palomino Yenes, beremo: »Približno leto kasneje sem v isti hiši sanjala, da hodim po cesti, ko se je nenadoma zasvetilo. Zagledala sem veliko in neizmerno polje, na katerem je bilo na tisoče duš, vseh stanov, starosti in stanj. Sredi te množice se je prikazal Križani, ki je razlival žarke iz vsake od svojih petih ran. Nenadoma se je Križani dvignil, odprl svoje božanske ustnice in mi dejal te besede: ‘To so duše, ki bodo rešene po mojih ranah.’ Še naprej se je dvigal in za njim vsa neizmerna množica duš, dokler jih večina ni izginila na nebu izpred mojih oči.«
Ta molitev izvira od skromne sestre iz reda Marijinega obiskovanja v Chamberyju, ki je umrla v duhu svetosti 21. marca 1907. To je »rožni venec svetih ran našega Gospoda Jezusa Kristusa ali usmiljenja«. Gospod, ki se je prikazal tej sestri, Marti Mariji Chambon, ji je dejal, da ne bo ona, temveč druga razširila ta rožni venec.
Sestra Evzebija je, poslušna sanjam, po vsej Španiji presenetljivo začela širiti rožni venec svetih ran. Celo majhne deklice, ki še niso znale brati, so ga molile na pamet. Dejala je, da bosta rožni venec svetih ran in presvete Device rešila svet. Njena gorečnost za odrešitev Španije je bila tako velika, da je to pobožnost širila ne le v Valverdeju, ampak tudi v drugih mestih in vaseh, kamor je pošiljala pakete s knjižicami rožnega venca svetih ran.
Salezijanec Francisco Arroyo, kaplan v zavodu sester v Valverdeju, je o sestri Evzebiji dejal: »Goreče je bila vdana Gospodovemu trpljenju, predvsem njegovim ranam. Ljudje, ki so jo dobro poznali, pravijo, da je bila vzor vsakodnevnega posnemanja križevega pota.«
Ob 150. obletnici ustanovitve Inštituta sester hčera Marije Pomočnice naj spomnimo, da je vdanost Gospodovemu trpljenju močno živela tudi sv. Marija Dominika Mazzarello: »Vdanost Jezusovemu trpljenju je zelo cenila. Zanjo je bila učinkovito sredstvo za beg pred grehom in gorečo ljubezen do Božjega učitelja« (F. Maccono, Duh in kreposti s. Marije D. Mazzarello).
Don Bosco je dejal: »Moja naklonjenost do vas [mladih] temelji v želji, da bi rešil vaše duše, ki so bile odrešene z dragoceno krvjo Jezusa Kristusa« (Duhovni nasveti v don Boskovih pismih fantom).
Nazadnje, za sv. Frančiška Saleškega, čigar 400. obletnico smrti letos obhajamo, je Jezusovo trpljenje »prava šola Božje ljubezni; najslajši in najmočnejši razlog za poživitev naše pobožnosti.«
Povzeto po CGFMAnet.org