Poglejmo križ. Če smo v skušnjavi, da bi svoje grehe jemali zlahka, glejmo križ dalj časa in podrobno premišljujmo. Če bi naši grehi bili nekaj majhnega, zakaj potem Božje trpljenje na križu za grehe sveta?
Te dni vsi trpimo zaradi epidemije in še zaradi marsičesa drugega. Vendarle je bolezen, ki je za smrt in je bolezen, ki ni za smrt. Nobena naša telesna bolezen ni za smrt, saj imamo po Božji obljubi večno življenje. V večno življenje pa ne moremo vstopiti, če prej ne umremo temu življenju. Edina bolezen, ki je za smrt, je duhovna bolezen, ki je greh in nas loči od Boga. Prav moji grehi so Jezusa pribili na križ, ker Bog trpi, ko si zase izbiramo duhovno smrt.
Poglejmo križ. Če smo v skušnjavi, da bi Božjo ljubezen jemali zlahka, glejmo križ dalj časa in podrobno premišljujmo. Če bi bila Božja ljubezen nekaj majhnega, zakaj bi potem Božji sin hotel umreti na križu in dati življenje za nas? Bog svet tako ljubi, da daje svojega Sina, da bi se nihče, ki vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Te dni upamo, da nam bo cepivo pomagalo v boju z epidemijo in da se je bomo znebili.
Bog nam na veliki petek daje najmočnejše cepivo, to je cepivo, ki varuje pred duhovno smrtjo in ohranja za večno življenje. Prvo cepljenje smo prejeli pri svetem krstu, cepljenje obnavljamo vsakič pri sveti spovedi.
Naše trpljenje in žalovanje v primerjavi z Božjim trpljenjem:
- da Bog ne pokonča krivičnih in že enkrat naredi red na svetu …
- ko je uničen pridelek, ko dobimo slabo oceno, ko razbijemo avto, ko pride bolezen, ko ne moremo iz hiše in smo zaprti …
- Bogu pa je žal, ker se grešnik še ni spreobrnil …
- Bogu pa je žal, da bi bili ljudje kaznovani …
Jona je oznanjal Ninivljanom, da bodo pokončani. Kralj Ninivljanov je ukazal post: »Ljudje in živina, govedo in drobnica naj ničesar ne okusijo, naj se ne pasejo in naj ne pijejo vode! Ljudje in živina naj se ogrnejo z raševino in naj z vso močjo kličejo k Bogu, vsakdo naj se obrne od svoje slabe poti in od nasilja, ki je v njegovih rokah!« Bog je videl njihova dela, kako so se obrnili od svoje slabe poti in ni storil hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil.
To se je Jonu zdelo hudo, zelo hudo in se je jezil. Molil je h Gospodu in rekel: »Oh, Gospod, mar ni bil to moj razlog, ko sem bil še v svoji deželi? Zato sem pohitel, da bi zbežal v Taršíš; kajti vedel sem, da si milostljiv in usmiljen Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesaš hudega. Zdaj torej, Gospod, vzemi, prosim, moje življenje od mene, ker je bolje zame, da umrem, kakor da živim.«
Gospod pa mu je rekel: »Je mar prav, da se jeziš?« Določil je kloščevec (ricinus), ki je zrasel nad Jona, da bi mu bil za senco nad glavo in da bi ga iztrgal iz njegove žalosti. Jona se je kloščevca zelo razveselil. Bog pa je določil črva, ko je naslednjega dne vstala zarja, in ta je pičil kloščevec, da je usahnil. Ko je nato vzšlo sonce, je Bog določil žgoč vzhodni veter in sonce je pikalo Jonovo glavo, da je medlel. Želel je svoji duši smrt in rekel: »Bolje je zame, da umrem, kakor da živim.«
Bog pa je rekel Jonu: »Je mar prav, da se jeziš zaradi kloščevca?« Rekel je: »Prav je, da se jezim do smrti.« Gospod pa je rekel: »Ti žaluješ zaradi kloščevca, ki se nisi trudil zanj in ga nisi gojil, v eni noči je nastal in v eni noči je izginil. Jaz pa naj bi ne žaloval zaradi Niniv, velikega mesta, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico, in toliko živine?«
Skušajmo prestaviti svoj pogled na Božjega. Bog nam daje vse in če nam je kaj odvzeto, nam je odvzeto, za kar se nismo trudili. Jezus nam daje svoje življenje, da bi se po njem rešili. Nihče mu ga ne jemlje, ampak ga daje sam od sebe in to nam nikdar ne more biti odvzeto.
Nikdar pa tudi Bog ne želi, da bi nam bilo večno življenje vsiljeno. Na nas je, da se odločimo sprejeti Jezusovo ljubezen na križu in to odločitev vedno znova obnavljamo.