Stefano Vanoli, salezijanec iz Lombardije, rojen leta 1968, je od leta 2015 tajnik vrhovnega sveta salezijanske družbe. Na 28. vrhovnem zboru salezijancev je deloval v vlogi voditelja zbora. Zato spoznajmo njega in njegovo delo.
Kako ste postali salezijanec?
Najprej je vedno Božji klic, ki sem se ga naučil prepoznati preko nekaterih ljudi: staršev, sester FMA, salezijancev in duhovnikov v moji župniji. Gotovo je dejstvo, da sem – že pred rojstvom, če se lahko tako izrazim, saj so že moji starši sodelovali pri dejavnostih sester hčera Marije Pomočnice – obiskoval salezijansko okolje, vplivalo na odgovor na Božji klic. Tudi zgledi mnogih sobratov, v začetku predvsem mladih salezijancev, kasneje sobratov, »zasidranih« v izkušnjah, so mi pomagali pri izbiri, da sledim Gospodu po don Boskovi poti.
Na tej poti so pomembna nekatera dejstva: udeležba pri vsakodnevni evharistiji zaradi lastne izbire, ne zaradi siljenja (niti s strani duhovnega voditelja), molitev psalmov (sploh hvalnice), redna štirinajstdnevna spoved, animacija v mladinskem centru, premišljevanje, osebni študij in branje, obisk »zdravih« okolij in »zdravi« odnosi z osebami podobne starosti ali starejših. Nenazadnje lahko rečem, da sem imel milost, da sem se vedno gibal v spodbudnih okoljih, kjer sem spoznaval izkušnje velikih mož in žena v njihovi človečnosti in krščanskem življenju. Sama škofija, od koder prihajam (Milano) in leta kardinala Martinija sta nedvomno zaznamovala mojo pot.
Kakšna je vaša izkušnja 28. vrhovnega zbora?
Hvaležen sem, da sem smel sodelovati na dveh predhodnih zborih. Izkušnje so bile zares bogate, saj sem bolje spoznal in cenil našo Družbo ter njeno poslanstvo vzgoje mladih v veri, ki so nam zaupani. Mislim, da bi moral vsak sobrat, če le ima možnost, sodelovati na vsaj enem vrhovnem zboru, ki je, kot pravi 146. člen Konstitucij, »poglavitno znamenje edinosti Družbe v njeni različnosti. Je bratsko srečanje, na katerem salezijanci skupno premišljujejo, da bi ohranili zvestobo evangeliju in ustanoviteljevi karizmi ter čut za potrebe časa in kraja. S pomočjo vrhovnega zbora si vsa Družba pod vodstvom Gospodovega Duha prizadeva, da bi v določenem trenutku zgodovine spoznala Božjo voljo in tako bolje služila Cerkvi.« Lahko rečem, da so mi vse tri izkušnje omogočile doživeti, kar pravijo naša življenjska Pravila.
Izkušnja 28. vrhovnega zbora je bila zame edinstvena v tem, da sem bil izbran na njegovega voditelja. V tej vlogi moraš imeti pred očmi mnoge podrobnosti, ki jih spoznaš že davno pred samim začetkom, da lahko pripraviš primerne pogoje za sodelovanje sobratov, kakor je predvideno v Konstitucijah.
Edinstvenost zbora je bila tudi v tem, da smo ga obhajali v Turinu, v Valdoccu, v zibelki naše karizme. Naj ponovim besede Pascuala Cháveza: »V krajih naših izvirov je moč najti izvirnost.« Potek zbora na kraju naših izvirov zato ne more biti enak poteku v katerem koli drugem mestu ali državi. Zato je bila ta odločitev vrhovnega predstojnika, da gremo v Turin, zares navdihnjena. Sam papež Frančišek je v bogatem sporočilu, poslanem zborovalcem, večkrat poudaril kraj – ne le zemljepisni – kjer smo živeli 28. vrhovni zbor.
Osebno je bila to izkušnja velikega občestva z vsemi navzočimi sobrati – in prepričan sem, da tudi s tistimi, ki so sodelovali »od daleč«. Ni vedno lahko živeti in ohranjati občestvo, sploh na takih skupščinah, kot je bila naša. Vse lepe reči zahtevajo določen vložek, izid pa poplača veliko več od tega, kar »zgubimo«.
Naslednji ohranjen spomin je povezan s temo 28. vrhovnega zbora. Na začetku se je mnogim tema zdela »lahka«, skoraj kot oglasni spot za nov proizvod. V resnici pa smo v resni poglobitvi soočili z odločilno in pomembno temo za sobrate, mlade in laike, ki z nami delijo isto poslanstvo. Tri področja – navzočnost med mladimi, lik salezijanca, isto poslanstvo in oblikovanje z laiki – začrtujejo podobo salezijanca za mlade danes. Pozborovska spodbuda, ki v teh dneh prihaja v salezijanske hiše v obliki knjižice, v kateri so zbrane izkušnje 28. vrhovnega zbora, bo v pomoč vsem sobratom v razmišljanju in izbirah, kakšne salezijance želi danes Gospod med mladimi.
Nenazadnje, kot je že spomnil vrhovni predstojnik, je pandemija covida-19 zbor močno prizadela vsaj glede logistike in načrtovanega poteka. Predčasni sklep – skoraj tri tedne pred načrtovanim zaključkom – in nekatere neprijetnosti ob zagotavljanju potrebne varnosti, ne da bi skalili bratsko ozračje, predstavljajo še eno novost, o kateri se bomo lahko spraševali v prihodnosti. Kaj pomeni in kaj je pomenilo obhajanje vrhovnega zbora na tak način? Poleg površnega »organizacijskega« pogleda se mi zdi, da se je potrebno vprašati, kaj nam je Gospod želel sporočiti in kaj nam pravi s takim razvojem dogodkov.
Last but not least: ne morem, da ne bi izrekel iskrene zahvale tako zborovalcem z njihovo angažiranost kot tolikim sobratom, ki so v zakulisju darovali čas in energije, da je vse potekalo na najboljši možen način.
Nam lahko opišete, kakšno je delo tajnika vrhovnega sveta salezijanske družbe?
Naloge vrhovnega tajnika so opisane v členu 144 salezijanskih konstitucij. Vrhovni tajnik se udeležuje življenja vrhovnega sveta na njegovih srečanjih. Pripravlja in shranjuje zapisnike srečanj in vzdržuje stike z različnimi inšpektorijami. Skoraj vsakodnevno ima stike z inšpektorialnimi tajniki in inšpektorji ter jih spremlja pri njihovem služenju oblasti. V vlogi vrhovnega tajnika sledim pripravi in urejanju uradnih dokumentov Družbe, statistike hiš in sobratov, imenovanj ravnateljev, inšpektorialnih svetovalcev, inšpektorjev, odprtja in/ali zaprtja ustanov, pripravljam srečanja vrhovnega sveta … skratka, vsi vidiki redne in izredne administracije v življenju Družbe. Ta naloga s časom nudi poznavanje različnih inšpektorij in poslanstva, ki ga kot salezijanci opravljamo po svetu.
Izkoriščam to priložnost za zahvalo inšpektorialnim tajnikom za sodelovanje, ki ga na različnih področjih izkazujejo do centralnega sedeža.
Pri opravljanju lastnih nalog vrhovni tajnik izkoristi tudi dragoceno sodelovanje z vrhovnim prokuratorjem za vsa pravna vprašanja ter si pomaga z dvema polno zaposlenima v vrhovnem tajništvu. Nadalje so tu mnogi sobratje centralnega sedeža, ki prispevajo k temu, da je naše delo učinkovito in uspešno za vso Družbo.
Na kakšen način služenje vrhovnemu svetu postane služenje mladim?
Na prvi pogled naloge vrhovnega tajnika nimajo nič skupnega s služenjem mladim. Naj si pomagam s preprosto in nazorno razliko: neposredno in posredno poslanstvo za mlade. Naloge vrhovnega tajnika spadajo v sklop drugega načina. Z drugimi besedami, gre za službo, ki podpira tiste, ki so neposredno vpeti v služenje mladim, da lahko opravljajo to poslanstvo.
Zelo blizu mi je misel iz zadnje okrožnice papeža Frančiška Vsi bratje, ki zelo dobro predstavi ta odnos: »Ljubezen vršimo, ko smo ob trpeči osebi, ljubezen pa vršimo tudi z vsem delom, čeprav nimamo neposrednega stika s to osebo, ko spreminjamo družbene razmere, ki povzročajo njegovo trpljenje. Če nekdo pomaga starejšemu prebroditi reko – in to je izvrstna ljubezen – politik zgradi most, in tudi to je ljubezen. Če nekdo pomaga revežu s hrano, politik zanj ustvari delovno mesto ter tako izvrši najvišjo možno ljubezen, ki bogati njegovo politično delo« (prim. VB 186). Če besedo ljubezen nadomestimo z besedo poslanstvo, lahko dobro razumemo odnose med tistimi, ki so v neposrednem stiku z mladimi in temi, ki nismo.
Jasno je, da ne bo nihče odgovoril na Božji klic v salezijansko družbo zato, da bi se zaprl v pisarno. Zato ta služba – tako kot vse druge – ne more tajati ne predolgo ne prekratko. Kot pri vseh drugih stvareh je potrebna prava mera, da ne izgubimo tesnih vezi, ki povezujejo neposredni in posredni apostolat, neizraženo in izraženo poslanstvo. V vsakem primeru, dokler me bodo prosili za to službo, jo bom slušal izvrševati, kakor se od mene pričakuje, v dobrobit sobratov in mladih.
Sem pa v teh letih vseeno imel možnost ohranjati neposredne stike z mladimi, zahvaljujoč nedeljskemu župnijskemu apostolatu v rimski salezijanski župniji Testaccio. Stik z ljudmi in mladimi mi omogoča obnovo energije, namenjene »pisarniškemu« delu. Prepričan sem, da sta zmožnost in učinkovitost pisarniškega dela tesno povezana z zmožnostjo in učinkovitostjo pastoralnega dela, čeprav v zmanjšanem obsegu. A tudi za to se moram zahvaliti.
Povzeto po ANS