Laiška misijonarka Polona Dominik, ki deluje v Bosco Children pri salezijancih v Adis Abebi, se je po opravljenem jezikovnim tečaju amharščine popolnoma »vrgla« na delo. Doživetja lahko prebiramo na njenem blogu, ki ga redno objavlja. 19. julija je razmišljala o botrstvu in težkih pogojih za spremljanje otrok:
Poleg dela z otroki sem tukaj tudi zato, da uredim sezname otrok, ki jih podpirajo botri iz Slovenije in Koroške. Seznami so dolgi in vsakega otroka sem se dotaknila, vsaj na papirju. Otroci so namreč razseljeni po celi državi, ki je res ogromna. Govorijo o številki 100.000.000 prebivalcev. Botrstvo jim posredujejo preko salezijanskih ali drugih redovnih skupnosti in šol, ki srečujejo revne otroke in jim z vašo pomočjo skušajo pomagati pri najosnovnejših potrebah.
Realnosti je veliko. Otroci in njihove družine so zelo daleč in na zelo odročnih krajih. Osebe, ki delajo za njihovo botrstvo, težko ohranjajo stik z njimi. Poleg razdalj so tukaj še druge težave. Suše zadnjih let so na stotine tisočev ljudi pregnale iz bivališč. Cele družine ali rodbine se preselijo drugam, kjer imajo lažje pogoje za življenje. Ko gre za preživetje, dostikrat ne upoštevajo vseh stvari, kot je na primer šola. Tako nam iz mnogih šol sporočajo, da je cela družina izginila in se je za njimi izgubila vsaka sled, saj jih pred odhodom niso obvestili.
Ne le zaradi suše, trenutno oz. predvsem v zadnjem letu, je veliko ljudi dobesedno pregnanih z domov zaradi vojn in plemenskih konfliktov. Ravno danes so mi domačini rekli, da ne pomnijo, kdaj je bilo nazadnje tako slabo, tako napeto stanje v državi. Ne na enem koncu, temveč povsod, med različnimi plemeni. Boj za prevlado, za dokazovanje svojega, zaradi konfliktov in razlik med prejšnjo in sedanjo vlado (in torej konflikti med pristaši ene ali druge).
Zaradi politike trpijo družine, posamezniki, otroci, nedolžni ljudje, ki živijo v nevarnosti in so zaradi plemena, v katerem so rojeni, življenjsko ogroženi ali preprosto pregnani iz lastnega doma. Ko kličemo iz pisarne, da povprašamo o otroku, pogosto rečejo, da so odšli neznano kam. Odšli so zaradi preživetja in o tem ne obveščajo nikogar, ker je nevarno! To je drugače kot pri nas, ko gremo na potovanje in vse znance in sodelavce obvestimo, kam gremo in kdaj se vrnemo …
Ko pomagamo ljudem v tako drugačnih in oddaljenih državah, je treba upoštevati vse to. Takih pobeglih družin in z njimi otrok je več tisoč. Odhajajo anonimno in v skupinah, se ustavijo v malce bolj varnih krajih, kjer nastajajo pravcata begunska taborišča. Tudi pri salezijancih mnogi iščejo pomoč in tako jim pomagamo, da lahko te velike množice nahranijo in poskrbijo za njihove najosnovnejše potrebe. A ostajajo brez doma, brez izobrazbe, ker je šola drugotnega pomena, in brez prihodnosti.
Trenutno je gibanje po nekaterih delih države ogroženo. Ljudje so uporniško nastrojeni in so zaradi političnih prepričanj pripravljeni ubijati. Ne napoveduje se nič dobrega, mnogi napovedujejo celo državljansko vojno, ki pravzaprav že marsikje poteka. Plemena se med seboj pobijajo že kar nekaj časa, v zadnjih mesecih pa se to širi po celi državi. Izbruhnilo je še posebej pred nekaj tedni, ko so se v enem dnevu zgodili atentati nad petimi pomembnimi vladnimi možmi – poskus državnega udara. Od takrat stvari niso več tako prikrite kot prej, vendar je prihodnost neznanka.
Nekateri politični poznavalci položaj imenujejo celo »balkanizacija Etiopije« (boj različnih regij za prevlado in samostojnost). Priporočam vam v molitev celotno državo, molitev za mir, predvsem pa za mir in blagostanje otrok, katerih življenja so tukaj tako malo vredna. Vsaka vaša pomoč je namenjena tem revežem. Do njih prihaja v različnih oblikah. Kadar se izgubi sled za enim otrokom, so tam vedno mnogi drugi, ki prihajajo po pomoč in jim naši redovniki in sodelavci vsakodnevno nudijo osnovne življenjske potrebščine. Položaj se vsak dan dobesedno spreminja, pod površjem tli. Vsak dan nekje »poči« in otroci ter ostali bežijo kamorkoli.