V zadnjem času se je obrnilo kar nekaj sprememb, ki jim včasih glava ne sledi, roka, da bi jih natipkala v članek, pa še manj. Preden bo leta konec in pridem domov na letni obisk, naj vseeno povzamem, kako sem.
Med bivanjem z uličnimi otroci v naši družinici Bosco Children nikoli nisem mogla čisto mimo Don Bosco Mekanisa, naše sosede, kjer brat Donato že dvajset let skrbi za več sto najrevnejših otrok in mladih v širši okolici. Mali in veliki otroci vsakodnevno prihajajo tja po najosnovnejše: hrana, higiena, izobrazba in igra, le spijo ne tam. Načeloma imajo nekakšen dom, čeprav iz nekaj platen ali pločevine in vsaj najmlajši imajo mamo ali kakšnega sorodnika, ki skuša zanje skrbeti.
Nekoč so me že vabili, da pridem pomagat, saj je brat Donato že utrujen, star preko 70 let in potrebuje zagretega pomočnika. Nisem se mogla odločiti, da bi odšla iz Bosco Children. Že misel na to mi je in mi še vedno povzroči srčno bolečino. A sem se pred nekaj meseci vseeno odločila. Za naše mulčke v Bosco Children je res tako dobro poskrbljeno, da so lahko brez skrbi, imajo dom in vse, kar potrebujejo za prihodnost. Prelepo je bilo biti del tega. A čut odgovornosti, da naredim še kaj »več«, kjer so še večje potrebe po konkretnih delovnih rokah, mi ni dal miru. Med pogovori z odgovornimi mi je postalo to še bolj jasno: nuditi vsakodnevno skrb malim in velikim otrokom, ki ne bivajo v zavetju ustanove, ampak v zavetju kakšne barake, v naseljih okoli mestnega smetišča. Z nekaj centi morajo preživeti dan, ki jih starš ali skrbnik skuša pridelati vsak dan, na ulici ali s kakšnim priložnostnim delom. Veliko žensk je samih z malimi otroki, ki jih ne morejo preskrbeti, kaj šele izšolati. To so tipične situacije, ki poženejo otroke in mlade na ulice.
Don Bosco Mekanisa to lahko prepreči. Že leta jim nudijo hrano, otroke vključijo v vrtec in potem v šolo s pomočjo botrstva, saj se sicer ne bi mogli nikamor vključiti. Po šoli in med vikendi večinoma časa preživijo v Mekanisi v oratoriju … ves čas, ki bi ga sicer prebili na ulici ali iskali preživetje na druge načine. Ko se bliža šesta ura zvečer, se opremijo za težko noč. Po nekatere pridejo mame, ki so bile čez dan na ulici in skušale kaj zaslužiti. Skupaj si oprtajo na hrbte vse svoje revno imetje in gredo »domov«.
Ko se je 12. septembra začelo etiopsko novo leto 2015 in novo šolsko leto, sem tudi sama začela na novo, na novi lokaciji, ki je blizu moji prejšnji. Začela sem torej delati v Don Bosco Mekanisa, le kilometer in pol stran od Bosco Children. Približno enkrat na teden jih obiščem, fantje od tam pa se pridejo tudi igrat v Mekaniso, predvsem ob nedeljah, ko so prosti in je pri nas cel dan odprt oratorij. Zato slovo ni bilo težko: »Se vidimo«, smo si rekli!
V Mekanisi pomagam v mladinskem centru, kjer je v prvi vrsti vrtec z malo šolo za več kot 100 zelo revnih otrok, ki jih zjutraj pospremimo v pet »razredov«, od katerih jaz učim tri razrede za opismenjevanje. Pri nas dobijo zajtrk, kosilo, s seboj vzamejo večerjo, če želijo. Če so bolni, poskrbimo zanje, če so njihova oblačila raztrgana, dobijo nova … Poskrbimo pa tudi, da so veseli in ljubljeni. Dovolj je iger in osebje se trudi, da se počutijo dobro.
Tisti, ki hodijo v osnovno šolo, jim pomagamo z botrstvom, da lahko v šoli tudi ostanejo. Damo jim šolske uniforme in gradivo, ki ga potrebujejo za nemoteno šolanje. Nekateri hodijo v našo šolo, nekateri v državno šolo v sosednji ulici.
Popoldne pridejo k nam na učne urice, narediti domačo nalogo in še kaj prebrati. Preostanek popoldneva pa prebijemo ob najrazličnejših igrah: nekateri na igriščih (nogomet, košarka, odbojka), drugi ob namiznem nogometu ali tenisu, sestavljankah, človek ne jezi se in drugih namiznih igrah, s katerimi jih animiram. Od ponedeljka do ponedeljka!
Zraven je salezijanska osnovna šola, v kateri je čez 1.000 učencev, ob njej srednja šola s čez 800 dijaki, poleg pa še poklicna šola. Vsako jutro je tu pravi čebelnjak, ko se vsi ti mladi zbirajo pred vsako šolo v svoj zbor, z isto himno in veselim salezijanskim duhom, ki jih pospremi v razrede in delavnice. Jaz tekam od ene do druge šole, od enega do drugega razreda, kjer učim angleščino večji del dneva. V razredih osnovne šole je čez 60 učencev v vsakem razredu, tako da je res zanimivo. A se da! Čudovita energija! Malčki v vrtcu so zopet druga energija, ko vodim rokice s svinčnikom v obliki črk abecede in podobne spretnosti.
V Etiopiji že od malega želijo, da malčki sedijo v šolskih klopeh in čim prej usvojijo akademske spretnosti. Ni jim lahko, a se da tudi na (pri)srčen način …
Število mladih, s katerimi se vsakodnevno srečujem, je res ogromno in na vse strani se pozdravljamo, ko se premikam iz razreda v razred ali iz ene stavbe v drugo. Nešteti objemi med kratko potjo. Ko bi si vsaj lahko zapomnila 1.000 imen v enem tednu! Zaradi velikosti ustanove, števila mladih duš in iskrivih oči in celotne dinamike ne pretiravam, ko rečem, da mi srce vsak dan dobesedno prekipeva. Moj strah, da bom preveč pogrešala moje mulčke iz Bosco Children in zgubila občutek »biti mama«, se je že v prvih dneh razblinil. Poleg tega nekateri iz Bosco Children prihajajo vsak dan v šolo in mi pomagajo v razredu. Kako prisrčno!
Naj omenim še en pomemben del ustanove Don Bosco Mekanisa: župnija. Tisoči verniki se zgrinjajo sem vsako nedeljo, ogromno je beguncev iz Eritreje, ki so našli svoj dom v tem svetišču Marije Pomočnice. Ko sem začela delati v Mekanisi, sem takoj opazila stisko zaradi pomanjkanja prevoznega sredstva, da bi župnik lahko služil vernikom v polnosti.
Februarja letos se je namreč eden od salezijancev smrtno ponesrečil z župnijskim avtom, ko se je vračal od svete maše pri sestrah. Izguba duhovnika je še vedno boleča med vsemi, ki so ga poznali in v skupnosti. Soočiti pa so se morali tudi z materialno izgubo, ki jo čutijo vsak dan v službi vernikom v širši okolici Adis Abebe in tudi izven.
Ko smo bili blagoslovljeni s slovenskim obiskom salezijanskega inšpektorja Marka Košnika in ravnatelja Misijonskega središča Slovenije Matjaža Križnarja, smo skupaj začeli sanjati o avtu za to lepo župnijo s pomočjo Miva Slovenija. In hvala Bogu, po trdem delu predstavitve potreb, je bila naša prošnja sprejeta in upamo, da kmalu kupimo avto za pastoralne namene. Hvala vsem dobrotnikom, ki prispevajo v Miva sklad.
Nakup avta in drugih dobrin tudi v Etiopiji ni lahko. Vsak dan so cene višje, v Etiopiji pa še na potenco. Posledice še vedno trajajoče vojne se poznajo na vseh ravneh bivanja. Čeprav o vojni nihče ne piše, poteka še naprej, na severu in tudi drugod po državi. Sever je še vedno odrezan od sveta in brez dostopa do osnovnih potrebščin za življenje. Daljša kot je ta izolacija, več je mrtvih zaradi lakote in bolezni, ki jih ne morejo zdraviti. Tudi salezijanci so še vedno tam in le redkokdaj dobimo od njih kakšne novice. Pred časom so spet prepovedali prevoz humanitarne pomoči na tisti konec in tako čakamo … Godota, Bog se usmili.
Žal ne morem pomagati tam, zato se trudim tu, kjer sem. Vsak dan, vsak trenutek, po svojih najboljših močeh. S pomočjo vseh vas, ki ste z mano v molitvi in prijateljstvu. Trudim se tudi za vas in v vašem imenu.
Polona Dominik, laiška misijonarka v Adis Abebi