Novice v zadnjih mesecih o vojni v Ukrajini javnosti predstavljajo obilico podatkov o oboroževanju, napadih in obrambnih operacijah, tragičnih posledicah za vojake in civiliste. Veliko manj pa je znanega o pozivih k prekinitvi ognja, o resničnih prizadevanjih diplomacij, ki so izven žarometov javnosti zavezane k doseganju mirovnih sporazumov, nenasilnih obrambnih dejanjih in spoštovanju človekovih pravic tudi v vojnih razmerah.
Tudi stiki velikega števila navadnih državljanov z begunci, ki jim pomagajo na begu, jih sprejemajo in nudijo srednjeročno nastanitev, na straneh časopisov ne najdejo primernih objav, razen primerov vzbujanja človeških čustev. Tako je »novinarsko pravilo«: prepoznati skrajni primer, s katerim usmerijo pravo pozornost na širši položaj. Škoda pa je, da po vzbuditvi solidarnostnih čustev ne omogočijo ustreznih informacij, ki bi državljanom vlivale sposobnosti za trajnejši odziv ter podkrepile javno mnenje, ki kljub zavajanju prevladujočih komunikacijskih kampanj nasprotuje vojni.
Salezijanci in salezijanska družina ima preko svojih misijonskih uradov in koordinacijske skupine možnost, da se na žalost neposredno dotika »druge strani« te in številnih drugih vojn, ki potekajo na različnih celinah.
Salezijanci v Ukrajini, skupaj s tistimi iz sosednjih držav, neslišno sprejemajo množice razseljenih oseb. Salezijanska družba po vsem svetu zagotavlja ne samo osnovne potrebščine za begunce, ampak tudi podporo delovanju salezijanskih ustanov, pomoč travmatiziranim ženskam in otrokom v smislu telesnega in psihičnega zdravja, da otroci ne bi bili prikrajšani za šolanje in igro.
Družbeno obveščanje, v tem času najbolj izpostavljeno, obvešča o bratskih odnosih in povezovanju, o ukrepanju, ki usmerja takojšnje posredovanje skupaj z načrti za dolgoročno obnovo, o upanju, ki ga redovniki in laiki gojijo tam, kjer se zdi, da ni mogoče ločiti plevela in žita.
Koliko salezijancev, redovnikov, laikov, prostovoljcev nenadomestljivo pomaga na kraju samem: na varno spravljajo otroke brez družin in jih s tem rešujejo nevarnosti ugrabitve ali deportacije; branijo dostojanstvo žensk, ki so ostale same v skrbi za svoje družine; obiskujejo frontne črte, da bi prinesli besede tolažbe in ohranili visoko vero v Boga vsem, ki se vsakodnevno srečujejo s smrtjo.
Salezijanci v Ukrajini so veliko noč praznovali tako po rimskem kot po bizantinskem koledarju, kljub temu, da ob prazničnih dnevih ni prišlo do prekinitve ognja, ter se tako odzvali na neizogibni klic, naj bodo priče vstajenja. S tem so podprli in spodbudili vztrajnost svojega ljudstva, ki so se zbrali v cerkvah in okoli njih v prisilno zmanjšanem številu, a izpričali krščansko prijateljstvo, ki se je razširilo tudi na daljavo.
S svojimi dejanji tako ustvarjajo »konstruktivne informacije«, s katerimi morejo premagati »uničujoče dezinformacije« ljubiteljev smrti.
Povzeto po Missioni Don Bosco
