Dne 28. novembra 2024 je bil dokument »Positio super martyrio« Božjih služabnikov Rudolfa Lunkenbeina in Simona Borora dostavljen Dikasteriju za zadeve svetnikov v Vatikanu.
Relator Positia je msgr. Maurizio Tagliaferri, postulator salezijanec Pierluigi Cameroni, sodelovala pa je tudi dr. Mariafrancesca Oggianu. Strukturni elementi Positia, ki podrobno in poglobljeno predstavlja celoten dokumentarno in besedilno dokazno gradivo o življenju, mučeništvu in mučeniški slavi Božjih služabnikov, so: kratka predstavitev relatorja; poročilo o mučeništvu, to je teološki del, v katerem je prikazano materialno in formalno mučeništvo Božjih služabnikov; dva povzetka s pričevanji in dokumentarnimi dokazi; zaključni deli in ikonografski aparat.
Positio bodo pregledali teološki svetovalci Dikasterija za zadeve svetnikov, torej ga bodo preučili kardinali in škofje. Te podrobne stopnje preučevanja in vrednotenja bodo omogočile papežu, da v primeru pozitivnega izida razglasi Odlok o mučeništvu Božjih služabnikov.
Novica je zelo razveselila salezijanski inšpektoriji Nemčija in Campo Grande v Braziliji ter v škofijah Barra do Garças (Mato Grosso) in Bamberg (Nemčija).
Rudolf Lunkenbein, salezijanski duhovnik, se je rodil v Nemčiji v Döringstadtu blizu Bamberga 1. aprila 1939. Njegovi starši so bili mali kmetje. Rudolf je bil drugi od treh bratov. V petem razredu je spoznaval don Boskovo življenje in razvil željo, da bi bil misijonar. S pomočjo domačega župnika je vstopil v salezijanski aspirant v Buxheimu. Pri dvajsetih letih je odšel v Sao Paulo v Brazilijo v noviciat, leta 1963 pa je opravljal vzgojno prakso v Meruriju (Mato Grosso), na misijonu med staroselci Bororo. V letih 1965 do 1969 je študiral teologijo Benediktenbeuernu v Nemčiji. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1969 in se takoj vrnil med domorodce v Meruri. Leta 1972 je sodeloval pri ustanovitvi »Misijonskega sveta domorodcev« (CIMI), da bi branil pravice domorodnega prebivalstva do lastništva ozemlja, ki bi jim zagotovilo preživetje. V zadnjih treh letih življenja je bil ravnatelj misijona Meruri. V tistih letih ni manjkalo groženj s smrtjo s strani kolonialistov, vendar je svoje pastoralno delo opravljal do 15. julija 1976, ko ga je skupaj z laikom Simonom Bororom ubila sedemdesetčlanska skupina oboroženih kolonialistov, imanovanih »fazendeiros«.
Laik Simon Kristijan Koge Kudugodu, znan kot »Simão Bororo«, se je rodil v Meruriju (Mato Grosso) 28. oktobra 1937. Po osnovni šoli je šel delat med rudarje diamantov. Po vrnitvi v Meruri so ga leta 1957 povabili, da spremlja skupino misijonarjev med ljudstvo Xavantes v misijonu sv. Terezike. V letih 1962 do 1964 je v Meruriju sodeloval pri gradnji prvih zidanih hiš za družine Bororo. Postal je zidar in temu poklicu posvetil preostanek svojega življenja ter dejavno sodeloval pri misijonu. Ko je 15. julija 1976 poskušal braniti in zaščititi življenje salezijanca Rudolfa Lunkenbeina, so ga smrtno ranili. Umrl je še isti dan, odpustil svojim krvnikom, medtem ko ga je letalo peljalo v mestno bolnišnico.
Rudolf Lunkenbein in Simon Bororo sta del dolge vrste katoliških misijonarjev in domorodcev, ki sta bila umorjena, ko sta spremljala, evangelizirala in se skupaj z Indijanci borila za njihove pravice. Boj za obrambo zemlje, ljudstev, ki jo naseljujejo, in njenih neizmernih naravnih, kulturnih in duhovnih bogastev je bil in je še vedno oplojen s krvjo mučencev.
Duhovniško geslo, ki si ga je Lunkenbein izbral za duhovniško posvečenje, je bilo: »Prišel sem, da služim in dam svoje življenje« (prim. Mr 10,45). Ob njegovem zadnjem obisku v Nemčiji (1974) ga je mati rotila, naj bo previden, saj so jo seznanili s tveganji, v katere se spušča njen sin. On pa ji je odgovoril: »Mati, zakaj te skrbi? Nič ni lepšega kot umreti za Božjo stvar. To so moje sanje.«
