Mladi, vzgojitelji in salezijanska skupnost v Želimljem se tudi v tem času karantene zbirajo v virtualni skupnosti. Tako so na predvečer nedelje dobrega pastirja pripravili in se zbrali pri sveti maši, ki jo je daroval ravnatelj Doma Janeza Boska in inšpektorjev vikar Peter Končan. V homiliji je mlade, njihove družine in vse, ki so sveti maši sledi preko spletnega orodja Zoom na Facebooku Dom Janeza Boska, pričakovano nagovoril o novih duhovnih poklicih, za katere v tednu duhovnih poklicev še posebej moli tudi vsa Cerkev.
V času karantene nismo mogli v živo sodelovati pri bogoslužjih in prejemati zakramente. To smo sedaj občutili v prvi osebi, kakšno je življenje brez prejemanja zakramentov, teh velikih Božjih milosti. Mogoče je bila to nekakšna priprava, saj nam statistika kaže, da smo duhovniki vedno starejši in nas bo vedno manj. Čez nekaj let se bo sedanji položaj ponovil brez koronavirusa in ne bo samo po sebi umevno, da bomo lahko dostopali do zakramentov.
Peter je v nadaljevanju zastavil vprašanje, ali nam je v teh tednih kaj manjkalo in zakaj nam je to manjkalo. Ali nam Bog res kaj pomeni, je za nas izvir žive vode za naše življenje ali je to le navada? Ko se bodo v ponedeljek odprle cerkve, ni ravno prepričan, da bodo množice drle k sveti maši in zakramentom, saj smo teh reči bolj navajeni kot pa da bi po njih čutili potrebo.
Odločitev za duhovni poklic je danes težka. Lahko samo vidimo, kakšno podobo imamo kristjani in Cerkev danes v medijih. Po eni strani smo odgovorni Cerkev, duhovniki in kristjani, ki ne izpričujemo to, kar naj bi bili. Po drugi strani pa smo lahke tarče, na katere se lahko spravi vsak in blati po dolgem in počez, ne da bi za to odgovarjal.
Kako naj se torej mlad človek odloči za nekaj, kar je celo v družbi in okolju, v katerem živi, »osovraženo«? Za to je potreben pogum in močna volja. Če kaj potrebujemo v tem času, so to mladi, ki si upajo, ki so pogumni. Taki so primerni oznanjevalci Božje besede in delivci Božje milosti za ta čas. Tudi prva Cerkev se je rojevala v težkih časih, a bila je živa, se je širila in mnogim prinesla Božje sporočilo. Tudi danes so v marsičem podobni časi, zato potrebujemo pogumnih oznanjevalcev.
Pomanjkanje duhovnih poklicev ni le stvar Cerkve, duhovnikov, škofov in papeža, temveč nas vseh. Kaj lahko naredimo za to? Na svoje življenje poglejmo celostno in bolj široko, da ga bomo videli kot na poklicanost, poslanstvo preko Božje besede, znamenj časa, pogovorov in notranjega čutenja. Don Bosko je dejal, da Bog kliče vsaj vsakega petega človeka. Klicev je torej veliko, odgovorov pa bolj malo.
Nadalje je Peter v homiliji povabil k bližini. Duhovniki so samo ljudje, ki so veseli človeške bližine, naklonjenosti, prijateljstva. Mnogokrat se zgodi, da ko se začne »sumiti«, da nekdo razmišlja o duhovnem poklicu, mu sošolci, prijatelji ali starši namesto veselja in spodbude nastavljajo pasti in ga odvračajo. Zato bodimo blizu vsem, ki se odločajo ali so že na poti poklica.
Poleg čisto človeške bližine je potrebna tudi duhovna bližina. Moč molitve ni mogoče izmeriti, a molitev prinaša mnoge sadove. To je molitev za vse, ki se odločajo, da bi stopili na pot, ki kljub preizkušnjam osrečuje in molitev za vse, ki so že na tej poti, da bi bili vredni prinašalci Božje ljubezni.
Ob sklepu je še enkrat spodbudil in opogumil vse, ki razmišljajo o duhovnem poklicu, saj se splača hoditi za Kristusom. Vse druge pa povabil, da bi s svojo bližino in molitvijo stali ob strani vsem, ki se za to odločajo in vsem, ki so že na poti duhovniškega poklica in jih izročil v Marijino varstvo, ki je mati in kraljica duhovnikov.