V korak z mladimi.

»Potrebujemo Njegovo spremljanje in pomoč«

Pogovor s Tomažem Vovkom, ki v UKC Ljubljana zdravi kritično bolne s COVID-19

Tomaz Vovko Ljubljana, 05.11.2019 Foto: Aleš Beno

Tomaž Vovko, dr. med., specialist infektologije in intenzivne medicine, dela na enoti intenzivne terapije Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, kjer zdravi najbolj kritično bolne s COVID-19. Tomaž je tudi bivši gojenec Gimnazije Želimlje in je dejavno sodeloval v salezijanskih programih, zato smo ga zaprosili za pogovor, na katerega se je z veseljem odzval.

Kako bo, glede na Vaša soočenja z najtežje bolnimi za COVID-19, novi koronavirus zaznamoval življenje naše družbe v prihodnje? Ali je v ozadju kakšna teorija zarote? Kakšna so najnovejša spoznanja glede nevarnosti koronavirusa?

Koronavirus SARS CoV2 je virus, ki povzroča okužbo zgornjih in spodnjih dihal, le eden od velike množice »podobnih virusov«, ki verjetno že ves čas spremljajo človeštvo. Ti virusi so raznovrstni in lahko povzročajo različno hudo klinično sliko. Vsem zelo poznan je primer gripe, ki jo povzroča virus Influence A, ki vsakih nekaj deset let zaradi večjega »premika« svojega genetskega zapisa povzroči hujšo okužbo pri velikem deležu prebivalcev. Najbolj znan je primer »španske gripe« iz leta 1918.

Iz skupine koronavirusov smo v zadnjih stoletjih »udomačili« vsaj štiri različne viruse, v zadnjih desetletjih pa so bili med njimi tudi SARS koronavirus 1, MERS koronavirus in sedaj »zloglasni« SARS koronavirus 2.

Koronavirusi so »zoonoze«, torej povzročajo okužbe tudi pri živalih in (kot drugi virusi) »radi« spreminjajo svoj genetski material, ki bi jim lahko povzročil »evolucijsko« prednost pred drugimi virusi in boljše možnosti razmnoževanja. Te spremembe se tako lahko kažejo tudi kot »preskok« na drugo živalsko vrsto, v primeru SARS koronavirusa 2 verjetno z netopirjev (mimo vmesnega pandolina?) na človeka. SARS koronavirus 2 za razliko od SARS koronavirusa 1 učinkoviteje okužbi zgornja dihala, kar omogoča hitrejše širjenje okužbe, nekoliko »manj hudo« pa poteka okužba spodnjih dihal, zato je nekoliko manjša tudi smrtnost.

Omenjene spremembe virusov zaradi razvoja znanosti in medicine sedaj bistveno bolje razumemo kot pred desetletji, so se pa verjetno dogajale že v vsej zgodovini človeštva s podobnim »tempom« kot v desetletjih, ko le-to tudi razumemo. Iz povedanega torej izhaja, da dodatni »ukrepi« s strani človeštva (e.g. teorija zarote) niti niso potrebi za omenjeno dogajanje.

Po drugi strani imamo sesalci razvit visoko učinkovit imunski sistem, ki nam omogoča tvorjenje imunskega spomina in obrambo pred zunanjim svetom, med drugim tudi pred takšnimi in podobnimi virusi. Ko tako prebolimo okužbo z nekim novim patogenom, nas prihodnja okužba z enakim ali podobnim ogrozi v bistveno manjši meri, torej okužba poteka v blažji obliki. Štirje koronavirusi, ki med nami krožijo že stoletja, povzročajo blage prehlade ali blago, gripi podobno bolezen. Pričakujemo, da bo v nekaj letih podobno veljalo tudi za »novi« koronavirus.

Glede nevarnosti pa: SARS koronavirus 2 je zelo nevaren. Pri večini ljudi sicer okužba lahko poteka relativno »blago«, kar pomeni, da se zelo slabo počutijo, so utrujeni, imajo visoko telesno temperaturo, v večini tudi kašljajo, ne pride pa do dihalne odpovedi ali prizadetosti drugih organskih sistemov, ki bi zahtevala dodatno ukrepanje. Pri približno 20% okuženih pa bolezen poteka težje. Ti imajo znake okužbe spodnjih dihal, z občutkom dušenja, telesne nezmogljivosti, potrebujejo dodatek kisika. Zato potrebujejo bolnišnično obravnavno. Pri teh lahko pride tudi do dodatnega poslabšanja zaradi težav s srcem, žilami, opisujejo tudi vnetje osrednjega živčevja. Pri nekaterih je stanje tako kritično, da potrebujejo tudi enoto intenzivne terapije. Po naših izkušnjah, še zlasti pri starejših, tudi to ne pomaga, da bolezen ne bi šla svojo pot, zato veliko od teh tudi umre.

 

Kako pri svojem delu komunicirate z družinami in svojci obolelih, ki se zdravijo na Vašem oddelku? So med njimi tudi mladi?

Naši bolniki so v veliki večini kritično bolni, večino časa so v »umetni komi«, priklopljeni na dihalni aparat (ti. ventilator). Manjši del predstavljajo posamezniki, ki se jim stanje hitro slabša, vendar pa se izkaže, da ne potrebujejo zgoraj opisanih ukrepov, zato tudi hitro zapustijo naš oddelek. Tiste bolnike, pri katerih je prišlo do izboljšanja stanja, da so ponovno lahko dihali brez pomoči ventilatorja, pa tudi hitro premestimo na »navaden oddelek«.

Iz tega izhaja, da večina naših bolnikov ne more komunicirati s svojci. Del vsakodnevnih »opravil« so tudi informacije, ki jih dajemo svojcem. Te informacije so še posebej zaželene, ker svojih ljubljenih ne smejo videti in si zato želijo čim več izvedeti o stanju svojca, predvsem kakšne so možnosti, da bo prišlo do izboljšanja. Ti pogovori so še posebej zahtevni, kadar je stanje še posebej hudo, še zlasti, kadar ostaja le malo upanja za ozdravitev.

Bolniki s COVID-19, ki smo jih zdravili na enoti intenzivne terapije Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, do včeraj (pogovor je potekal 26. aprila, op. ur.) skupno 50, so bili v primerjavi z našimi »običajnimi« bolniki povprečno precej mlajši. Najmlajši je bil star 38 let, večina jih je bila mlajša od 70 let. Tudi njihovo zdravstveno stanje pred okužbo je bilo pri veliki večini kljub vsaj kakšni »kronični bolezni« zelo dobro. Ko svojce obvestimo, da obstaja nezanemarljiva možnost, da lahko oboleli zaradi bolezni tudi umre, je to še posebej hudo.

 

Verjetno zaradi intenzivnega dela nimate časa spremljati razmer v svetu. A vseeno se vedno radi primerjamo. Imate morda kakšne podatke iz drugih držav in celin?

Ker gre za novo bolezen, vsi zdravniki, ki se ukvarjamo s temi bolniki, intenzivno preučujemo stanje po vsem svetu in iščemo načine, kako bi pomagali svojim bolnikom. Predvsem je več podatkov s Kitajske, ker so virus začeli spoznavati že januarja, za njimi pa precej tudi iz Italije.

Podatkov iz tretjega sveta je seveda malo, verjetno tudi zato, ker je tam zdravstveni sistem manj razvit in niti ne pridejo do diagnoze, zato seveda tudi ne vemo, kakšno je stanje pri njih.

 

Cerkve so zaprte. V dvatisočletni zgodovini se to še ni zgodilo na tak način. Kakšen je Vaš pogled na to?

Za reševanja življenj je bilo to nujno. Razmere, kot so jih imeli v severni Italiji, Španiji in Združenih državah Amerike, jasno pokažejo, kaj se lahko zgodi, ko zdravstveni sistem odpoveduje … Z omejevanjem stikov smo omogočili, da smo lahko pomagali vsem, ki se jim je dalo pomagati. Vsi smo lahko hvaležni za vsako rešeno življenje.

Seveda pa vsi pričakujemo delno normalizacijo stanja: obredi v cerkvah z dovoljšno varnostno razdaljo, brez direktnih kontaktov … Verjetno bo to v kratkem tudi povsem izvedljivo.

 

Odrasli ste v don Boskovem salezijanskem duhu. Kaj bi s svojega strokovnega vidika priporočili salezijanski družini, da lahko v teh razmerah stori za mlade in za vse druge?

Preživljamo hude čase, za katere še posebej potrebujemo Njegovo spremljanje in pomoč. Mladi morda še težje sprejemajo omenjene ukrepe in verjetno težje razumejo, saj jim socialni stiki predstavljajo pomemben del v osebnostnem razvoju.

Seveda znajo takšne stike najti tudi na marsikaterih elektronskih družbenih omrežjih, kjer pa so velikokrat prepuščeni sami sebi. Druženje s podobno mislečimi, usmerjanje s strani animatorjev, duhovnih spremljevalcev bi lahko potekalo tudi preko spletnih omrežij. Šolarji že sedaj precej uporabljajo podobne oblike komuniciranja za šolo. V prilagojenih oblikah bi se lahko srečevali sošolci pri verouku, lahko bi se organizirali na primer skupni ogledi »dobrih« filmov, kjer bi bilo možno tudi debatiranje.

Verjetno bomo v prihajajočih tednih »stroge« ukrepe omejevanja fizičnih stikov postopno rahljali. Menim, da bo tudi zaradi zunanjih vremenskih razmer širjenje SARS CoV2 upočasnjeno, zato bodo verjetno možne »prirejene« oblike duhovnih vaj in oratorijev, še zlasti deli, kjer poteka druženje zunaj, v nekoliko bolj oddaljenih stikih, na kar bi se vsaj deloma splačalo tudi pripravljati.

Po drugi strani pa poletju sledi jesen. Še vedno lahko upamo, da bomo razvili kakšno zdravilo ali cepivo, s katerim bi omilili COVID-19, da bolezen ne po ponovno ohromila zdravstvenega sistema. V kolikor pa tega do jeseni (ali še dlje) ne bo, potem pa žal lahko pričakujemo enake ali celo strožje ukrepe, saj bo čas do aprila 2021 še zelo dolg.

 

Tomaž, hvala za Vaš čas in odgovore.

Hvala za vprašanja. Upam, da bodo odgovori v pomoč. Lep pozdrav.

Foto: osebni arhiv

Morda vas zanima tudi