Konstantin Vendrame se je rodil v San Martinu di Colle Umberto, škofija Vittorio Veneto (v Benečiji) 27. avgusta 1893. Njegova starša Peter in Helena Fiori sta ga naučila ljubezni do dela, odpovedovanja, predvsem pa ljubezni do Gospoda. Že od malega je Konstantin slovel po bistrosti in dobroti. Ko je končal licej v semenišču v Vittoriu Venetu, je leta 1913 sledil svojim sanjam in vstopil v salezijanski noviciat v Ivrei.
Po prvi oratorijski izkušnji v mestu Chioggia je bil skupaj z drugimi sobrati salezijanci vpoklican v vojsko prve svetovne vojne (1915-18), ki jih je kruto utrdila v duhu in telesu. V duhovnika je bil posvečen marca 1924 v Milanu, oktobra je v baziliki Marije Pomočnice v Turinu prejel misijonski križ in 30. novembra odpotoval v Indijo. 23. decembra je prispel v Shillong, mesto v gorati pokrajini Assam na severovzhodu Indije pod Tibetom, na meji s Kitajsko, med ljudstvi Khasi in Jaintia.
Njegova naloga je bila, da se je približal prebivalcem tega področja in manj kot v letu dni je bil imenovan za župnika. Njegovo poslanstvo je bilo, da je obiskoval vasi, odhajal na »obrobja« po strmih in napornih gorskih stezah, obiskoval družine in otroke, ne da bi spraševal za raso ali vero, organiziral salezijanske oratorije, kjer je oznanjal Jezusa in njegov Evangelij. Temu poslanstvu se je popolnoma predal v Božjo čast in za rešitev duš vse do konca svojega življenja, ko je 30. januarja 1957 umrl v Dibrugarhu. Neverjetno ni le število spreobrnjenj in krstov, ki jih opravil, temveč tudi sadovi njegovega izrednega poslanstva, ki se nadaljuje danes in navdaja z začudenjem. Molitev je bila skrivnost njegove moči, ljubezen do Srca Jezusovega in Marije Pomočnice je navdihovala vsako njegovo delo.
V njegovem rojstnem kraju in škofiji gojijo veliko pobožnost do svojega sokrajana, pospešujejo njegov postopek za razglasitev za blaženega in vključujejo tudi mlade rodove, da bi odkrili misijonsko gorečnost in vnemo oznanjevanja Evangelija, ki je bilo značilno za salezijanskega duhovnika Konstantina.