14. decembra mineva 150 let od rojstva Božjega služabnika Ignacija Stuchlýja.
Rodil se je 1869 v Bolesławu, majhnem kraju v Zgornji Šleziji, tedaj v habsburški monarhiji.
Od neomajno vernih staršev se je mali Ignacij navzel pogumne vere. Že v osnovni šoli je svojega odličnega učitelja Janeza Kolibaja veliko slišal govoriti o duhovniškem poklicu, ki ga je popolnoma prevzel. Sanje so se uresničile in z 22 leti se je napotil k salezijancem. V Turinu ga je sprejel Mihael Rua. Njegova goreča želja je bila, da bi odšel v misijone, zato je ob filozofiji študiral še agronomijo. A don Rua mu je nekega dne skrivnostno dejal: »Tvoj misijon bo na severu!«
Za Ignacija se je začelo obdobje raznovrstnega delovanja: najprej so ga poslali v Gorico, tedaj mesto v habsburškem imperiju. Poučeval je gojence v gimnaziji, sočasno pa študiral teologijo. Ob študiju se je nabralo nemalo drugih dejavnosti. Med drugim je sledil gradbenim delom v zavodu. Leta 1901 je bil posvečen v duhovnika. Čeprav je obdržal vse zadolžitve, je postal zelo iskan duhovni voditelj in spovednik.
Leta 1910 je prišel v Ljubljano na Rakovnik. Prevzel je nadaljevanje gradnje cerkve Marije Pomočnice, ki so jo prekinili zaradi pomanjkanja ekonomskih sredstev. To so bili težki časi: treba je bilo nahraniti veliko lačnih ust gojencev zavoda in vzdrževati noviciat, kjer so se mladi pripravljali na salezijanski poklic. Kot dober ekonom je uspešno vodil zavod ter dokončal gradnjo svetišča.
Leta 1925 so ga predstojniki poslali v Peroso Argentino (Turin), da je zagnal zavod za gojence s Češke in Moravske. Tri leta je preživel v veliki revščini. Nato so ga zadolžili, da se z gojenci preseli v svojo domovino. Preselili so se v Fryšták na Češkem.
Rodovitno poklicno področje je predstojnike spodbudilo, da so ustanovili novo salezijansko inšpektorijo Češkoslovaška. Ignacij Stuchlý je postal njen prvi inšpektor. To je bilo leta 1935. V nekaj letih je inšpektorija vzcvetela: v samo štirih letih se je število mladih sobratov povzpelo na 400! Ko se je inšpektorija razdelila na Slovaško in Češko-Moravsko, je Stuchlý prevzel odgovornost za slednjo.
Z nacizmom in drugo svetovno vojno so prišla strašna leta: hiše so zaprli, salezijance odvedli na prisilno delo. »Dedek«, kakor so klicali Ignacija, je postal varna opora sobratom, ki jih je opogumljal v veri in upanju. Na vse načine je pomagal najbolj revnim. Ob koncu vojne je sedemdesetleten zaprosil za razrešitev in v pokorščini sprejel nadaljnje težko povojno vodenje.
Ob nastopu komunizma so salezijanske ustanove zaplenili, salezijance rekrutirali ali jih razgnali. Ignacij Stuchlý je kar naenkrat videl uničenje vsega dela, ki mu je posvetil življenje. Štirideset dni pred »Nočjo barbarov«, marca 1950, ga je zadela kap. Zadnja tri leta je preživel najprej v domu počitka v Zlínu, nato v Lukovu. Stalno ga je nadziral režim, da ni imel stikov s sobrati. Živo spoštovanje, ki so mu ga naklanjali predstojniki in njegova velika sposobnost ljubiti in biti ljubljen, sta odcvetela v sluhu svetosti. Mirno je ugasnil zvečer, 17. januarja 1953.
Postopek za priznanje svetosti Ignacija Stuchlýja je tik pred razglasitvijo herojskih kreposti.
Na voljo je tudi spletna stran v štirih jezikih: https://istuchly.cz
Povzeto po ANS